Kako pri simpatiji narediš prvi korak

Klara Jasna je šla na morje.

Če bi bila zlobnica v kakšni najstniški seriji, bi rekla, da je to kot nalašč, da se malo več družim z XX. (Ko bo Klara Jasna dovolila, vam bom, obljubim, povedala, kako mu je ime. Zdaj pa jo je še strah, da bi se prepoznal in ugotovil, da je bila zacopana vanj, česar, razumljivo, noče).

Ampak recimo, da nisem zlobna. Bilo bi mi ljubše. Ker mi je resnično mar za Klaro Jasno in je nikakor ne bi hotela prizadeti.

Po drugi strani pa je dejstvo, da tudi jaz nisem več ravnodušna do XX in da mislim, da imam trenutno pri njem več šans kot ona. In dogovorili sva se, da bo to najin tabu. Zato se intenzivno prepričujem, da ne ravnam preveč narobe, če si za njenim hrbtom dopisujem z XX in se včasih dobim z njim in njegovo družbo.

Ker nekaj pač moraš početi, če so počitnice in si sam doma.

Malo se že moraš družiti, da ne postaneš čudak.

In itak, da je lepše preživljati večere z ljudmi, ki so ti okej, kot s kom, ki ti gre na živce.

Ne?

Priznam, da me včasih, ko doma ležim v postelji, daje slaba vest. Pogrešam Klaro Jasno in najbolj bi me osrečilo, če bi bila z mano, ko grem ven in se zabavam. Samo kaj, ko resnično življenje ni pocukranka in ti mora do popolnosti vedno kaj manjkati, sicer … ne vem, najbrž vesolje ni v ravnovesju.

Mami pravi, da je znak odraslosti, da znaš sprejemati težke odločitve.

Ampak pravi tudi, da je treba vedeti, kaj je prav in kaj narobe, in ravnati v skladu s tem.

Pri meni pa se to dvoje izključuje.

Mogoče to pomeni, da še nisem odrasla. Ali pa, da se mami moti. Ker zmeraj bolj ugotavljam, da je včasih prav tudi narobe in narobe tudi prav in je treba samo slediti srcu.

Najbrž sem tudi to pobrala v kaki seriji.

O dinozavrih in vzmeteh

Moralko na stran, z XX in njegovimi frendi se imamo resnično fino. Zabavni so. Po navadi se dobimo na šolskem igrišču in gremo potem kakšen krog po našem kraju. Klepetamo, se šalimo, gledamo videe. Včasih končamo pri kom doma, največkrat pri Patriku, ker stanuje najbližje šoli in ima najmanj zakomplicirane starše, in tam predvajamo film ali klepetamo naprej, eni fantje igrajo igrice. Tudi midva z XX se pogovarjava in hihitava in včasih celo hodiva drug ob drugem, vendar skrbno paziva, da se ne dotikava, ker bi bilo to najbrž čudno. (Pa ne, da se jaz ne bi. Samo si ne upam.)

Nikoli nisem vprašala, ali se zdi njegovi družbi nenavadno, da sem se jim nenadoma pridružila – res pa je, da niso nič komentirali. Enkrat sem se preprosto znašla zraven in sprejeli so me, kot da sem že od nekdaj njihova. To se mi je zdelo zelo lepo. V šoli smo se že večkrat videli, ampak ker so nekoliko starejši, ni bilo govora, da bi imeli stike. Poleti pa se očitno te meje nekoliko zabrišejo. Ali pa jim je XX kaj rekel. Mogoče, da sem bila v prejšnjem življenju dinozaver. Zdaj so vsi dovolj obsedeni z dinozavri, da bi se jim to zdelo kul.

Super družba so. Itak si sploh ne predstavljam, kaj bi počela, če jih ne bi bilo. Najbrž bi ždela doma in se smilila sami sebi in sčasoma bi se res počutila kot kakšen dinozaver, nerazumljeno in izumrlo. Toda na srečo se je izkazalo, da imamo tudi veliko skupnih interesov. Zanimajo nas podobne reči in smešni so nam podobni štosi. In XX mi postaja zmeraj bolj všeč.

Z njim se je tako lahko in prijetno pogovarjati. Cele dneve si piševa, a nama nikoli ne zmanjka tem. Govoriva o šoli, učiteljicah, sošolcih, športu, glasbi, tudi o dinozavrih. Srčkava si videe. Vsakič kar malo poskočim, ko zapiska telefon, in ker je to res pogosto, sem kot na vzmeteh. Pip, toink, pip, toink. Če bi bila Klara Jasna tu, bi se mi smejala.

Joj, upam, da bi se mi smejala.

Prijatelja ali kaj več?

V resnici jo zelo pogrešam. Zelo malo se slišiva in zelo malo si piševa. Tam, kjer je, ni najboljšega signala, je rekla, ampak včasih se vprašam, ali ni to samo izgovor.

Čeprav je najbrž bolje, da je tako. Ker o čem bi ji pisala, če ne o XX in njegovi družbi? Saj se mi v življenju trenutno ne dogaja nič drugega. In če je to najin tabu, nama ostane le malo vsebine.

Bi pa v časih, kot so tile, priznam, potrebovala BFF. Nekoga, ki bi mi pomagal ugotoviti, ali sem XX-u samo prijateljica ali bi lahko bila kaj več. Nekoga, ki bi z mano analiziral vse te srčke in mi povedal, ali (spet) ne upam v prazno. In ki bi z mano razmišljal, kako od analize učiteljskega zbora napreduješ do česa intimnejšega.

Ker nič ne rečem. Paše se pritoževati nad zgodovinarjem in bentiti čez matematikarco.

Super si je izmenjevati videe dinozavrov, ki v trinajstih sekundah preskočijo dvesto milijonov let.

Zabavno je komentirati nogometno tekmo … dokler naši ne dobijo gola v zadnji minuti … in potem stokati, da je to res smola.

Ampak ko XX hodi poleg mene, si želim, da bi ga lahko prijela za roko. In da bi mi povedal, da sem mu všeč.

Kako naj pridem do tega?