Naj počitnice

Poročilo od zadnjič vam dolgujem.

O tistem famoznem dejtu, na katerem naj bi se vžgali ognjemeti in zgodil čudež in ki naj bi dokončno razjasnil, kakšen odnos imava z Martinom. Sva samo dobra prijatelja ali fant in punca?

Če ste do danes zadrževali dih … vas moram razočarati. Ker kaj naj rečem – življenje, kot kaže, ni revolucija. Najpomembnejše stvari se ne zgodijo z enim sladoledom, v enem popoldnevu, ampak očitno terjajo več časa.

Z Martinom sva se sicer imela fino. Klepetala sva o koncu šolskega leta, sošolcih, devetarjih, ki se poslavljajo, in petarjih, ki bodo naslednje leto prišli divjat po hodnikih predmetne stopnje (male pošasti). Govorila sva tudi o počitnicah, ki jih bo Martin preživel pri babici in na morju, in popoldne je minilo, kot bi mignil. Ampak veliki poljub? Veliko karkoli? Ne, nič kaj takega se ni zgodilo. Mogoče je enkrat, enkrat samkrat malo, čisto malo kazalo, da me bo Martin prijel za roko, pa sva bila tako nerodna, da sva pri tem dregnila skledico s sladoledom in sem kepice skoraj lovila po naročju. Seveda se zaradi tega še danes sekiram, ker Martin ni poskusil znova. Je pa zardel, kar je za Klaro Jasno (podrobno sem ji opisala vse okoliščine in ves potek vsega dogajanja) nedvoumen znak, da je imel romantične namene.

Mogoče ima Klara Jasna prav, kaj vem. Ali pa se je samo ustrašil, da bom huda, ker bi mi lahko uničil najboljšo majico. (Klara Jasna meni, da se mu ni moglo niti sanjati, da sem oblekla najboljšo majico, ker fantje ne opazijo takih stvari, in da dandanes že vsakdo ve, da obstajajo čudežna čistila, s katerimi se lahko izpere še tako trdovraten madež. Moral bi živeti v jami, da ne bi videl teh oglasov. No, ampak ker o ničemer ne moreva biti prepričani, kar tudi ve vsakdo, ki ne živi v jami, ker ne znava brati misli, vam zaenkrat ne preostane drugega, kot da se odločite, kateri od naju boste verjeli.)

Dejstvo je, in to lahko trikrat podčrtam, da mi še vedno ni nič jasno. In da je Martin takoj po koncu šole izginil na morje, zato bo tako ostalo še kar nekaj časa.

Časa, ki si ga moram zapolniti.

S čim?

Načrt

Še na začetku junija sem komaj čakala, da se bodo začele počitnice. Ampak kakor hitro so bile ocene zaključene in se je bližal konec šole, me je pograbil strašen nemir. Mi nimamo v načrtu kakšnega pametnega morja in k babici me sploh ne vleče. Pred mano so samo dolgi tedni, ki si jih moram nekako osmisliti. In to je večji izziv, kot bi si mislili. Namreč, živim v najbolj dolgočasnem kraju v državi. In nimam nobenega omembe vrednega hobija, če odštejemo neskončno klepetanje s Klaro Jasno in razmišljanje o vsem in ničemer. Tudi dramatiziranje, kompliciranje in psihologiziranje niso hobiji, bi rekla, glede na to, da zanje ne obstajajo krožki. In ko si sam doma, se celo te dejavnosti na neki točki izčrpajo.

Najprej sem si zadala, da bom pospravila sobo. Saj veste, da vržem stran stare zvezke in učbenike in naredim prostor za nove. Pa da prevetrim garderobo. Nalepim nove posterje. Zložim knjige. Zamenjam posteljnino.

Mislila sem, da bom to naredila že takoj v prvem tednu, ko me bo še držal šolski delovni zanos. Ampak potem ko sem se nekaj dni zapored zbudila šele opoldne in mi je ob pogledu na kaos v sobi postalo kar malo slabo (tudi po jedi), sem sklenila, da bo čisto v redu, če naredim to kljukico kadarkoli do prvega septembra.

Ali prvega oktobra.

Ali kadarkoli do polnoletnosti, najbrž.

Ne nazadnje počitnice pomenijo odsotnost obveznosti.

In moj nered mi je pravzaprav čisto všeč. Dobro se znajdem v njem. Garderobe ne bi menjala, ker že itak težko najdem kaj, kar mi vsaj približno pristaja, in posterje lepim sproti, glede na to, katere dobim v Pilu.

V bistvu sem si v glavi že dala kljukico.

Še nekaj načrtov

Razmišljala sem tudi o tem, da bi začela živeti bolj zdravo. Da bi si zjutraj pripravljala kosmiče s svežim jagodičjem z vrta in da bi kosila solate. Ampak ko sem sestradana, se mi res ne ljubi trgati šavja, in recimo maline se mi zmeraj zataknejo med zobe. Je že lažje odrezati kos kruha in ga na debelo namazati z maslom, ne?

Tudi športati se ne da v tej vročini. Mislim, saj bi me lahko še kap. Naj se obrestuje, da so starši investirali v klimo. In tako nora že nisem, da bi telovadila v dnevni sobi. Lahko bi kdo videl skozi okno, kako švicam in sopiham in delam poltrebušnjake, in potem bi se mi smejal cel okraj. (»Kdo pa te bo videl? Poštar?« je pikro pripomnila Klara Jasna, ko sem razglabljala, zakaj v resnici moram glumiti lenivca. »Ti tudi ne športaš,« sem ji zabrusila in namenoma zanemarila, da takrat, ko ni na morju, hodi plavat na bazen. »Hodim na bazen,« je kljub temu rekla, ker je Klara Jasna zelo natančna punca in ji nič ne uide. »Lahko bi šla kdaj z mano.« Japajade! Pa da me kdo vidi v kopalkah?! »Plavajoče glivice,« sem skomignila z rameni in citirala, kar običajno reče moja mama, kadar kdo omeni prenatrpane luknje s klorirano vodo. Na to Klara Jasna ni imela odgovora in lahko sem slavila zmagoslavje.)

»Bi šla v kakšno počitniško šolo?« je pomanjkanje usmeritev nekoč zaskrbelo tudi mojo mamo. Ampak mene je že ob omembi šole streslo. A ne pomenijo počitnice odsotnosti pouka?

S kurjo poltjo sem ji odgovorila: »Saj nisem dojenček. Ne potrebujem varstva.«

»Lahko bi utrjevala angleščino ali šla risat ali, kaj vem, igrat v dramsko skupino,« je vseeno poskušala. »A veš, koliko je tega.«

Ni imelo smisla, da bi ji razlagala o odsotnosti hobijev v mojem življenju, bi se dodatno zasekirala. Zato sem zamenjala taktiko: »Ne, mami, to so drage reči. Pomisli na vse, ki si tega ne morejo privoščiti. Mislim, da bo koristilo moji osebni rasti, če bom solidarna z njimi.«

Mami se ima za strašno družbeno zavedno. Reciklira, pošilja sporočila na 1919 in vse, kar ponosimo, odvrže v Humano. Glasno sodeluje v razpravah o tem, kam gre ta svet (v maloro), in na družabnih omrežjih srčka družbenokoristne akcije. Solidarnost je njena najljubša beseda, mogoče celo pred družino (ki jo včasih razočara), zato sem vedela, da ne bo več ugovarjala.

Počitniška šola, pa še kaj. Letos med počitnicami ne bom nastavljala budilke, da bi lahko že ob sedmih zjutraj recitirala nepravilne glagole ali delala kolaž iz odpadnega papirja. (»Krivična si,« mi je očitala Klara Jasna, ko sem se pohvalila, kako odlično sem izpeljala to komunikacijo. »Jaz bom šla z veseljem na kemijski tabor in plačala ga bom z denarjem iz prašička.« Tu nisem imela kaj, kot da sem pokimala in rekla: »Sto ljudi, sto čudi.« Sprejmem, da bi mogoče tudi jaz drugače razmišljala, če bi imela hobi.)

Brez načrta

Kljub temu da torej nisem imela nobenega resnega počitniškega načrta, mogoče prvič v življenju, so dnevi kar minevali. Spala sem, kolikor dolgo sem lahko, in potem v miru in počasi zajtrkovala. Ko sem obupala nad pretiravanjem z zdravjem, so šle prve budne ure mimo čisto brez stresa. Poslušala sem glasbo in gledala videe, dokler mi jih ni prekinil starševski nadzor. Na telefonu sem odigrala nekaj igric in izmenjala nekaj sporočil z ljudmi, ki jih imam rada. S Klaro Jasno sva se slišali vsak dan in tudi Martin se mi je pridno javljal. Ko sta mi razlagala, kaj vse počneta, mi je bilo, kot da sem vsaj malo z njima. Prednost dramatiziranja je, da se ti zelo razvije domišljija, in ko si jaz kaj predstavljam, je včasih to celo bolj živo kot resnični svet.

Končno sem spet imela dovolj časa za branje knjig (iz nesortiranega kupa) in gledanje filmov. Celo risat sem se spravila in prav pomirjujoče je bilo, ko mi nihče ni težil, da so moji portreti kot krompirji in da nimam smisla za senčenje, zaradi česar rišem kot petletniki. Pomislila sem, da bi napisala roman, in prišla vse do prvega odstavka. Pa mi ni bil všeč in sem ga začenjala znova in znova, dokler mi ni bila zgodba že tako dolgočasna, da nisem imela nobene potrebe več, da bi jo zapisala. Kakšne stvari v glavi super zvenijo, na papirju so pa brezvezne kot telefonski imenik.

Šele ko je zvečer padel mrak, sem začutila potrebo po kisiku. Ne da bi zares vedela, kdaj, sem opazila, da sem usvojila novo navado sprehajanja. Enkrat sem šla zvečer na sprehod, kar tako, zagrabilo me je in sem si dala gor superge in vtaknila v ušesa slušalke, pa sem šla naokoli po našem kraju, iskala sem nove poti med drevesi in polji, brezciljno sem tavala in pustila, da se mi v glavi dogaja. Sanjarila sem, da z mano hodi Martin. Ali da je zdaj pet let pozneje. Ali da nisem med polji, ampak v kakšnem hrupnem velemestu. Da voham morski zrak ali plešem v diskoteki. Pot mi je bila tako znana, da sem možgane lahko poslala vsepovsod drugam. In ko sem sklenila, da ne bom psihologizirala, kako noro je to, se je moja domišljija prav zares razpasla. V glavi sem imela svojo zgodbo, svojo knjigo, svoj film, počutila sem se svobodno in okej. Zato sem šla naslednji dan spet. In spet. In spet.

O tem nisem povedala niti Klari Jasni. Ker kaj pa vem, če bi razumela.

Vse je v glavi

Spomnim se, kako zelo sem si lani želela, da bi mi poletje prineslo počitniško romanco. Sončne zahode v dvoje. Zabave z zabavnimi ljudmi. Poljub pod polno luno ali razburljivo pustolovščino, ob kateri bi Harry Potter izpadel amater. Tako kot na tistem famoznem dejtu sem čakala na čudež. Moje brezvezno, dolgočasno življenje je potrebovalo ognjemet (mišljeno v prispodobi, ker ognjemeti blazno onesnažujejo okolje). Iskala sem družbo in dogajanje. Zdelo se mi je, da je monotonija kazen, in čeprav mi je bilo čisto fino, ko se je dogajalo, sem kar malo trpela, ko se ni.

Saj ne pravim, da letos nič ne trpim. Vsake toliko me še vseeno popade kompliciranje in se ustrašim, da se imajo vsi drugi boljše kot jaz. Da čisto vsi uživajo v dogodivščinah, ki si jih jaz samo domišljam. Da se vsak večer držijo za roke in poljubljajo in si grulijo ljubezenske izpovedi, ki se izgubljajo v pesmi škržatov. Da spoznavajo nove prijatelje in ustvarjajo nesmrtne umetnije. Da bodo prišli s počitnic mišičasti in s hipervitaminozo. Z resničnimi zgodbami, ki bi lahko bile v knjigah in filmih.

Samo potem se spomnim, da nihče nima popolnega življenja. Ni zraslo na mojem zelniku – to mi potrjujejo vsi, ki jih poznam. Pove mi Klara Jasna. Pove mi Martin. Povejo mi Polona, Ana, Nika in druge sošolke. Ker pod črto ni toliko važno to, kaj se dogaja zunaj tebe, ampak kaj je v tvoji glavi.

Jaz sem se letos odločila, da mi bo v moji glavi fajn, pa če bom sama ali v družbi. Kot pravim, ne uspe mi vedno. A če si res dovolim samo biti, včasih niti ne pogledam na uro. Julij je in zdaj sem nekje na polovici. Takole bom rekla: če bo šlo tako naprej, bodo to ene mojih najbolj naj počitnic. Zato … Prejmite lepe pozdrave iz moje glave! (Vem. Krindž. Ampak vam povem, da sem dobila že tudi bolj butaste razglednice.)