Gospa profesor ali Tina Vrbnjak

Tina si je želela postati igralka že na gimnaziji. In želja se ji je uresničila. Na veselje vseh nas, ki jo spremljamo na odrskih deskah in na TV-ekranih. V zadnjem času navdušuje v seriji Gospod profesor, sicer pa je odlična v vlogah na odru ljubljanske SNG Drame, kjer je zaposlena. Po rodu je s Štajerske, zadnja leta pa živi v Ljubljani. Zelo je zasedena, a sva vseeno našli nekaj časa za pogovor …

Mlade navdušuješ z vlogo profesorice v seriji Gospod profesor. Kako pa jo sama doživljaš?
Profesorica Klavdija mi je zelo prirasla k srcu, saj sem lahko k oblikovanju vloge ogromno prispevala tudi sama. Scenariji se na vajah in pripravah, ki smo jih na srečo imeli ogromno, lahko nekoliko prilagodijo, zaradi česar smo določene dele besedila oblikovali sami ali skupaj in like zapeljali v smer, ki se nam je zdela, v Klavdijinem primeru, duhovitejša, drznejša in bolj opolnomočena.

Ali se med pripravami za to vlogo pogosto spominjaš svojih osnovnošolskih let? Kakšni so tvoji spomini? Imaš kakšnega profesorja ali profesorico še v posebej dobrem spominu? Zakaj?
Moram priznati, da sem se zaradi vsebine in problematike, ki jo serija obravnava, večkrat spomnila na srednješolska leta. Če sem kdaj pomislila na čas, ki sem ga preživela v osnovni šoli, je to predvsem zaradi moje razredničarke, profesorice slovenščine. Nanjo imam zelo lepe spomine. Njen razumevajoči, hkrati pa strogi odnos, ki ga je imela do nas, mi je bil, zdaj ko razmišljam, v določenih trenutkih navdih pri oblikovanju vloge. Bila je zelo razumevajoča in človeška profesorica, ki ji ni zmanjkalo humorja, hkrati pa je od nas zahtevala veliko, in to na zelo spoštljiv način, kar se je izražalo v medsebojnem spoštovanju.

Kako bi primerjala tedanje in sedanje razmere v osnovnošolskih klopeh?
Trenutno so mi zaradi hčerke dosti bližje razmere v vrtcu, vendar sem prepričana, da smo bili mi v času osnovnošolskega izobraževanja veliko bolj brezskrbni. Kasneje smo vstopali v prvi razred. Zaradi morda manj ambicioznega učnega načrta smo imeli več prostega časa in čutili manj pritiskov zaradi vseh šolskih in obšolskih obveznosti. Za razliko od moje generacije pa so se šolarji zdaj spopadali še s pandemijo covida in dolgotrajnim šolanjem od doma, kar jih je odrezalo od nepogrešljivih socialnih stikov z vrstniki in učitelji.

Ali ste vi že uporabljali mobitele?
Mobiteli so postali dostopni, ko sem obiskovala zadnje razrede osnovne šole, vendar so bile to zelo primitivne oblike današnjih prenosnikov. Omogočali so pisanje sporočil in klicanje, nič drugega, zaradi česar niso bili tako zasvojljivi kot njihovi sodobni sorodniki. Dostikrat si zaželim, da bi še vedno imela tak telefon, saj sem se na svoj pametni telefon zelo navezala. Predstavlja mi hipni užitek, ki marsikdaj nadomesti recimo branje knjige ali prosto sanjarjenje. Postajam odvisna od vizualnih dražljajev, in če nisem dovolj disciplinirana, čutim, kako se moja domišljija siromaši.