Zakaj mi starši ne zaupajo?

Dvanajstletna Koki je v prejšnji številki Pila odprla temo, ki se tiče čisto vsakega: zaupanje. Z vprašanjem zaupanja drugih v nas in nas v druge se ukvarja vsak človek, vse od otroštva do konca življenja. Zato gre Koki najprej ena velika zahvala, da se je v svoji težki situaciji zmogla podati na pot iskanja rešitev ne le zase, ampak za vse nas.

Prepričana sem, da s tem, ko se posvečamo samo sebi, včasih težave še poslabšamo.  To seveda ne pomeni, naj ne bi skrbeli zase, hočem reči, da ne bi smeli skrbeti samo zase. Menda sreče ne najdeš v sebi, ampak v navezi z drugimi, tako vsaj pišejo zelo pametni strokovnjaki, ki sem jih slučajno prebirala pred kratkim. In skoraj si upam trditi, da je ena od posledic povezovanja z drugimi tudi – več zaupanja.

Zaupanje spodbuja napredek

Če hočemo kot vrsta kaj doseči, pač moramo sodelovati. Saj veste, več glav več ve in več rok več naredi. Poglejmo le gospoda Oppenheimerja, film o njem je slavil na letošnjih oskarjih in ga ljubkovalno imenujejo tudi »oče atomske bombe«. Mislite, da je to dosegel sam? Kje pa! Ob sebi je zbral najboljše fizike in inženirje tistega časa, pridobil si je zaupanje vlade, ki je v njegove raziskave zmetala gore denarja, samo pri izdelavi materiala je sodelovalo okrog 60.000 ljudi. To je res veliko zaupanja.

Verjetno zdaj že nestrpno godrnjate, kaj ima to z zaupanjem med Koki in njeno mamo? Obljubim, da pridemo do tja. Atomska zgodba je odličen primer, ki kaže, da se zaupanje gradi, prisluži in upravičuje. Vsi ti ljudje si niso zaupali od prvega srečanja, začeli so iz nič in zaupanje počasi gradili. To jih je pripeljalo zelo daleč, glede na škodo, ki jo povzroči jedrsko orožje, celo predaleč.

Zaupanje ni črno-belo

Menda dojenčki prvih nekaj tednov življenja vidijo le črno-belo in takšna je v otroštvu tudi narava zaupanja. Bolj ko smo veliki, bolj tudi zaupanje dobiva najrazličnejše odtenke. Če si ga predstavljate kot eno tako barvno lestvico, je na eni strani popolno zaupanje, na drugi pa popolna odsotnost zaupanja. Razen že omenjenih dojenčkov na teh skrajnih koncih ni skoraj nikogar, vsi drugi smo nekje vmes. Poleg tega je treba omeniti, da se zaupanje s časom spreminja, zaupanje drugih v nas je odvisno od naših dejanj in naše zaupanje drugim od njihovih. Če je na primer zaupanje med mamo in hčerko zelo dobro, potem pa mama trikrat zapored pozabi priti po hčerko na balet, to zaupanje pade. Ko mama pol leta ne pozabi pomembnih dogovorov, zaupanje zleze nazaj navzgor. Zaupanje gre torej hitro navzdol in težje navzgor, podobno kot drsanje po toboganu. Padec in rast zaupanja namreč nista enakomerna, naš samoohranitveni nagon poskrbi, da se zaupanje izgubi hitro, pridobi pa malo počasneje.