O motivaciji

Sedim pred praznim zaslonom in se smilim sama sebi. Morala bi pripraviti predstavitev za geografijo. In govorni nastop. Prebrati knjigo za domače branje in sestaviti obnovo. Naslednji teden pišemo test iz matematike in mogoče bom vprašana biologijo. Zunaj je sonce in mami teži, da naj grem ven in migam. Toliko dela, meni se pa nič ne da. Kot bi imela možgane na pavzi. Samo bolščim predse in se trudim zbrati. Včasih se mi celo zazdi, da me miselno naprezanje boli – začne me tiščati nekje zadaj za očmi in potem se sploh ne morem več dokopati do nobene konstruktivne, navdihujoče, žive misli. Če povzamem: ja, trpim.

Tisoč in en nasvet (no, dobro, šest)

»Kaj kompliciraš. Samo začni, pa ti bo steklo,« mi reče mami, ko stokam, da ne gre, ne morem, ne znam, da bi raje, kot da se učim, pospravila sobo ali z zobno ščetko očistila kopalniške fuge ali šla peš do Kamčatke in nazaj. »Če bi toliko energije, kot je vložiš v iskanje izgovorov, namenila pisanju, bi že zdavnaj končala.«

Res se sprašujem: a sem samo jaz čudakinja, vsi drugi se pa zlahka spravijo k delu? Tudi če je zunaj lepo vreme, če je snov dolgočasna in če bi lahko počela toliko prijetnejših, zabavnejših stvari, ob katerih me ne tišči v tretjem očesu?

To je v resnici strašansko depresivna misel.

Zato se veliko sprašujem, kaj mi jemlje motivacijo za delo in kje naj najdem novo.

»Ne smili se sama sebi, pa bo šlo,« pravi Klara Jasna.

»Predstavljaj si, kako fino bo, ko bo vse to za tabo,« piše nekje na netu.

»Pomisli, kako grozno bo, če tega ne narediš,« najdem nekje drugje na netu. Ta misel mi sicer ni všeč, ker mi ne vzame samo volje do dela, temveč tudi do življenja.

»Ne postavljaj si previsokih ciljev. Boljše je, da nekaj narediš dovolj dobro, kot sploh ne. Če boš hotela, da je vsak tvoj izdelek popoln, ga ne boš nikoli dokončala,« meni razredničarka, ki je očitno ravno brala knjigo o perfekcionizmu. (Seveda pri ocenjevanju na to povsem pozabi in niti za mišji rep ne zniža kriterijev, čeprav ve, kako zelo nujno potrebujemo dobre ocene.)

»Genij je odstotek talenta in devetindevetdeset odstotkov trdega dela. Zatorej: disciplina, disciplina, disciplina,« pa modruje ati, še najraje s kavča, z daljincem v roki in blazino pod glavo.

Kaj deluje?

Poskušam vse, česar se domislim. (Razen preteči maraton, nastopiti na Evroviziji, biti muha na Martinovem zidu in ugotavljati, kje sploh je Kamčatka, in mogoče še kaj, ker se mi po glavi zmeraj mota nešteto idej.)

Naredim deset počepov.

Se osredotočim na dihanje. Vdih, izdih … le kaj zdaj počne Klara Jasna … ne, ne, ne, nazaj k dihanju, vdih, izdih.

Izklopim telefon.

Pripravim raznobarvna pisala in beležko, da si bom lahko pripravila osnutek … česarkoli, kar imam na seznamu opravil.

Pojem pest arašidov, ker so menda oreščki dobri za možgane.

Naredim še deset počepov in preklinjam neobstoječe stegenske mišice (kako lahko boli nekaj, česar nimaš?).

Pomislim, da se moram res začeti učiti biologijo, ker če verjamem, da nimam stegenskih mišic … huh.

Petkrat rečem Zmorem in Verjamem vase.

Smejim se sama sebi, ker sem mislila, da bo to pomagalo.

Potem pokličem Klaro Jasno.

Vsak po svoje

»Si ti že naredila stvari za šolo?« jo vprašam, ker upam, da mi bo povrnilo samozavest, če bom izvedela, da imajo drugi podobne težave kot jaz.

»Že zdavnaj. Samo še knjigo za domače branje moram prebrati,« se považi Klara Jasna. »Matematiko štekam in se mi je ni treba učiti, govorni nastop sem pa oddala že prejšnji teden.«

Mi je že žal, da sem vzela telefon v roke.

Ampak zdaj nočem zapenjati. Raje nadaljujem: »Kako ti uspe, da si tako vestna?«, ker me iskreno zanima, v čem je trik.

Odgovori: »Živčna sem, če pustim kaj nedokončano. Občutek imam, da mi nekaj visi nad glavo, in se ne morem sprostiti. Zato se raje vsega lotim takoj, da je čim prej za mano, in lahko potem delam prijetnejše reči.«

Ja, saj, tako piše tudi na netu. Eni ljudje so res totalno bajdbuk. Po jusu, bi rekla moja mami.

»Že, že, ampak kako ti uspe?«

»Ne kompliciram. Pač lotim se. Usedem se in začnem.«

Pač lotim se. Usedem se in začnem. Blablabla, jo oponašam. Oh, da jo včasih prav sovražim.

(Klarči, če to bereš, ni res. Samo ljubosumna sem in si želim biti bolj kot ti.)

»Kaj pa, če imaš v glavi meglo?«

Kar vidim jo, kako mi odkimava. »Si rečem, naj gre stran. Če nekaj moram, potem moram. Ne bo se naredilo samo. Zagrizem in gre.«

Oh, ja, Klara Jasna bi lahko bila mis samodiscipline.