Nihanja razpoloženja

Maj je najlepši in hkrati najbolj grozen mesec. Dnevi so končno daljši kot čas do kosila in počitnice se zdijo samo še ovinek, ne pa neskončnost stran. Lahko posedaš v mestu, ne da bi tvegal kronično odpoved mehurja, in no, mi, ki smo v sebi eni taki jagodni želeji, povsod vidimo romantiko. Tudi če je naš fant včasih čuden.

Po drugi strani pa je ravno maja največ testov in spraševanj. Bo ali ne bo. Vedno se bojim, da bom prav zdaj zapravila vse, kar sem s trudom pridelala čez jesen in zimo, ali da mi po drugi strani ne bo uspelo popraviti starih grehov. Pa če si sam doma, se počutiš še bolj osamljenega, ker se ti zdi, da drugi gotovo posedajo v mestu. In ne vem, ali je znanstveno dokazano, ampak prepričana sem, da maja hormoni podivjajo. Take čudne zgodbe lahko pridejo iz tega, več pa o tem pozneje.

Skratka, ko je nekaj najlepše in hkrati najbolj grozno, je edino logično, da si zmešan kot testo za biskvit. In ko takole posedam doma ali v mestu, me velikokrat prešine, da se včasih počutim, kot da je v meni več osebnosti. Najmanj dve: ena, ki jo razganja od navdušenja, in druga, ki se utaplja v žalosti. Optimistična in črnogleda. In kar je še najbolj hecno: ko se pojavi ena, se zdi, kot da druga nikoli ni obstajala. Sem že tuhtala, ali moram šolski zdravnici reči, da potrebujem psihiatrični pregled.

Dva jaza

Naj vam dam primer: ko me je strah, da bom dobila slabo oceno, me zagrabi tudi panika, da me bo pustil fant, in potem razmišljam, da je itak brezveze imeti fanta, ker je tako naporno in ker sem jaz naporna, pa seveda so naporna tudi prijateljstva in itak imam mozolje po obrazu in hrbtu in špeh na trebuhu in se nikoli, ampak res nikoli ne bom spravila v fitnes in bi se še najraje izpisala iz tega sveta oziroma pokrila čez glavo in pozabila na vse. Vrstni red je lahko poljuben: lahko vse skupaj začnejo težave z Martinom, nov mozolj na nosu ali trenutek, ko je Klara Jasna tako sitna, da se res vprašam, kako se nama je uspelo kadarkoli spoprijateljiti. Še največkrat pa te stvari pridejo v paru ali kar vse skupaj.

Po drugi strani sem po dobrem zmenku ali dobri oceni ali dobrem prijateljskem pogovoru ali takrat, ko se mi zdi, da mi kakšna majica vseeno paše, naravnost vznesena. Počutim se, da bi lahko objela svet, da nič ni nemogoče, razganja mi prsni koš in najraje bi zaplesala in zapela. (Če nikomur ne boste povedali, vam priznam, da to včasih tudi zares naredim.) Nenadoma mi sveže razcveten park diši, namesto da bi v njem videla samo blato in klope in mrčes. Zelenjavna juha vsebuje vitamine, ne pa zelenih ogabnosti. Kako že rečejo? Kozarec je do polovice poln.

Ampak naj vam zdaj še povem, kako je to v praksi. Na srečo se to povezuje tudi z zgodbo o hormonih, tako da ne boste rekli, da vam obljubljam nekaj, česar vam potem ne dam. (Včasih me res rado odnese tako daleč od izhodišča, da se težko vrnem.)

Juhu, tabor!

Skratka, pred kratkim smo imeli naravoslovni tabor. Peljali so nas v neki ne prehudo dotrajan dom sredi čudovitega gozda, sijalo je sonce in na avtobusu smo se smejali fantom, ki so delali bedarije, ter gledali zabavne videoposnetke. Klara Jasna je imela s sabo celo vrečo bombonov, ki jih je skrila pred učiteljico, in tisto, ko smo si jih podajali po avtobusu, je bilo nekaj najbolj zabavnega ever. Tako kot bi se šli telefončke, samo s prepovedanimi sladkarijami.

Že prej smo vedeli, kako nas bodo razporedili po sobah, zato s tem ni bilo drame. Naša soba je malo smrdela po starem in zatohlem, ampak saj smo lahko odprle okna. Še norčevale smo se iz tega, da bomo spale v babičini omari z bolšjaka.

Sledilo je nekaj učnih ur, popoldne smo šli na sprehod – kaj bi vam razlagala, saj ste že kdaj bili na kakšnem taboru. No, ampak po večerji je bil na urniku »spoznavni ples«. Tako so ga poimenovali, čeprav te svoje kozle od sošolcev poznam že več kot pol življenja. Tudi iz tega smo se norčevali, češ bogve kaj vse bomo odkrili drug o drugem.

Nočem pokvariti napetosti, ampak vseeno bom dodala: oh, ko bi le vedeli.

Sprva je bilo vse skupaj ... zanimivo. Učiteljice so predvajale neko glasbo, ki se jim je najbrž zdela »mladostna« (mislim, vem, da se jim je, ker so jo tako poimenovale), in nas silile na plesišče. Ker nihče ni hotel biti čudak, razen nekaj ajevk, so šle same »zadžuskat« in »zagruvat« (pa kdo tako govori?!). To je bilo, priznam, kar hecno.

Po plesu, na katerem smo spoznali kvečjemu tiste plati učiteljic, ki bi morale ostati skrite, smo se vrnili v sobe. Torej, v sobo. Vsi smo se zbrali v največji in nekdo je predlagal, da bi se šli flašo resnice. Kar stemnilo se mi je. Moja prva asociacija na to besedno zvezo je še vedno panični napad. Ampak menda ne bom edina proti! Izgovorila pa sem se, da me boli glava, zato bom igro najprej spremljala od strani, dokler »bolečina ne bo popustila«. Za hip sem pomislila, ali naj bom užaljena, da ni nihče prehudo ugovarjal.

Steklenica se je zavrtela in pokazala na Damirja.

»Zaliži Ano!« je zavpil Taj.

Damir se je počasi odkobacal na drugo stran kroga, kjer je sedela Ana, in iztegnil jezik. Fuj, saj ni mravljinčar.

Ane to očitno ni motilo, nekaj sekund, ki pa so se zdele dolge kot večnost, sta ostala zlepljena skupaj in pri tem tako cmokala, da sem bila prepričana, da jima po bradi teče slina.

Ko sta se končno razmaknila, je razred zaploskal. Ana je zavrtela steklenico in ustavila se je pri Klari Jasni.

»Zaliži Polono!« je zavpila Ana in celo v temi se je videlo, da je Klara Jasna zardela.

»Klara! Klara! Klara!« so skandirali sošolci. Prešinilo me je, kako Klara Jasna sovraži, da je kdo ne pokliče s polnim imenom.

Tokrat pa ni nič rekla. Počasi, počasi (spet sem ob tem pomislila na polža, čeprav zaradi povsem drugih razlogov kot prej) se je odplazila proti Poloni in nekaj sekund strmela vanjo, kot da se ji pred očmi vrti življenje. Potem je zamižala in poiskala Polonine ustnice.

Prisežem, da sem nehala dihati. Ne vem, kaj sem čutila v tistem trenutku. Mogoče bi bilo pravilneje reči, da sem čutila vse. In nič. Dušilo me je in preplavljalo. Tako razočaranje me je preželo, nad Klaro Jasno in nad svetom, kot bi kdo pritisnil na gumb na daljincu.

To je bil za Klaro Jasno prvi poljub. In pripravljena ga je bila zamenjati za nekaj tako brezveznega, kot je sprejetost v družbo.

Z gumbom na daljinec je odneslo vso romantiko. V tistem hipu se mi je zazdelo, da sploh nikoli ni obstajala. Da je vse samo kruti, temni realizem, v katerem ni prostora za človeka, temveč le za sredstvo.

Dvignila sem se in neslišno odšla v svojo sobo.

Sovražim ta tabor

»Pa kje si ti!« je pol ure, uro, deset dni pozneje, kdo bi vedel, koliko, priletela k postelji Klara Jasna. »Niti opazila nisem, kdaj si odšla.«

Seveda nisi. Preveč si bila zaposlena z lezenjem v rit trapastim sošolcem, prodajanju svojih idealov in s tisto neumno, neumno igro.

»Ležim v tej smrdljivi postelji v tej grozni, prastari sobi, polni pršic in bolh, in se sprašujem, s kom sem bila vsa ta leta prijateljica!« sem siknila.

»Kaj pa govoriš?« Klara Jasna, mogoče bi jo odslej morala klicati samo Klara, je zvenela, kot da res ne ve, kam ciljam.

Skoraj v joku sem zašepetala: »Dobro veš, kako sovražim flašo resnice. To je najbolj butasta igra na planetu in iz nje nikoli ne pride nič dobrega. Sem mislila, da verjameš v čarobnost prvega poljuba, da se boš hotela poljubljati s kom, ki ti bo všeč, ne pa zato, ker ti dvajset ljudi skandira, kot da so na nogometni tekmi.«

V resnici nimam pojma, kaj me je tako zelo prizadelo, da sem hotela kar ponikniti, samo tako sem bila obupana. Želela sem si biti daleč stran od te strašne, nagnusne stare hiše sredi temnega, vlažnega gozda, stran od učiteljic, ki ničesar ne razumejo, in sošolcev, ki živijo, kot da je vse enako brezveze in prav nič nima globljega, lepšega pomena.

Klara Jasna je globoko zajela sapo in v temi sem slišala, da tudi ona komaj zadržuje solze. »Ne vem, zakaj si nenadoma tako moralistična. Vedno sem ti stala ob strani, ko te je metalo iz ene zveze v drugo, ali je zaljubljen vate ali ni zaljubljen, ali te bo poljubil ali te ne bo, ali to ali ono …« Vse glasnejša je bila. »Kaj pa jaz? Mene v vseh teh letih ni nihče niti opazil. Čakala sem, da se bo kdo zaljubil vame, in še ko mi je bil nekdo všeč, je na koncu pristal s tabo.« Govorila je seveda o Martinu. »Misliš, da bom do penziona čakala na prvi poljub?! Nekaterim romantika ni usojena in moramo vzeti, kar nam je ponujeno. Poleg tega me imajo vsi za piflarko. Enkrat sem hotela pa tudi jaz spustiti nadzor!«

Pustila me je brez besed. Prevzela me je ogromna žalost. Najbrž sem najslabša prijateljica na svetu. V vsem tem času, ko sem vzdihovala za Luko, Amirjem in nazadnje Martinom, nisem nikoli pomislila, kako se ob tem počuti Klara Jasna. Kje sem pa vedela, da si tudi ona želi zveze. Mislila sem, da razmišlja samo o kemiji in biologiji in svoji poklicni prihodnosti.

Zaželela sem si, da bi vsi okoli mene izginili, ker so odnosi prenaporni, da bi jih imeli v svojem življenju. Potem pa bi menda slednjič izginila tudi jaz, ker sem nekje prebrala, da brez odnosov ne obstajamo.

Pokrila sem se čez glavo in rekla samo: »Pojdiva spat.«

Potem

Naslednji dan mi je šlo vse na živce. Z notranjim oklepom okoli srca sem razmišljala, kako sama sem, in v zvezek narisala črtice, koliko dni je še do konca tabora.

Po drugi strani so se vsi obnašali, kot da se prejšnji večer ni zgodilo nič posebnega, kaj šele usodnega. Ne vem, ali je sploh kdo opazil, kako slabo se mi zdi vse skupaj. Še hrana mi je smrdela in po mlečnem gresu sem brskala, kot da je v njem strup.

S Klaro Jasno nisva več spregovorili vse do dneva odhoda.

Sam(a) ali ne sam(a)

»Mami, a se lahko prešolam?« sem rekla, ko sem stopila skozi domača vrata.

Mama me je zaprepadeno pogledala in za čuda odložila knjigo, ki jo je imela v rokah. »Kaj se je zgodilo na taboru?« me je vprašala.

Vse sem ji povedala. Kar bruhalo je iz mene. Ko sem končala, z zadnjim robčkom iz škatle v rokah, me je samo objela.

»Najstništvo je naporno,« je zavzdihnila. »In ne bom ti lagala, da odnosi pozneje postanejo kaj lažji. Je pa res, da te v najstniških letih bolj pretresejo, ker sovpadejo s hormonskimi nihanji in se še učiš o njih. Prvič se zaveš razočaranj in prvič izgubiš iluzije, da lahko življenje poteka gladko, kot si si zamislil.«

Potem mi je povedala o svojih izkušnjah iz šolskih dni, ki sem jih poslušala samo na pol. Nisem se mogla odklopiti od same sebe. Zares sem slišala samo zadnji del monologa:

»Sčasoma spoznaš, da se v življenju in odnosih vedno izmenjujejo svetli in temni trenutki, pomembno pa je, da znaš videti oboje in se, ko je hudo, vsakič znova spet postaviš na noge. Skrajnosti postanejo manj skrajne, četudi to ne pomeni, da kaj manj bolijo. Nujno pa je, da v še tako grozni situaciji zmoreš videti dobro oziroma verjeti, da za dežjem posije sonce.« Moja mama je strašna fenica pregovorov. »Predvsem pa, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.« No, a vidite.

Dan in noč

Še nekaj časa sem ostala v njenem objemu, dokler me ni zaradi nenavadnega položaja telesa začelo vse boleti.

»Hvala, mami,« sem rekla in vstala. Počutila sem se nekoliko lažje. Pomaga vedeti, da tudi takrat, ko si sam, nisi čisto sam.

Nagonsko sem segla po telefonu, to je pri meni že tak avtomatičen, nezavedni gib. In kot da bi usoda vedela, kaj v tistem hipu najbolj potrebujem, se je na zaslonu zasvetilo novo sporočilo.

Kako si? Malo sem te pa pogrešal.

V tistem me je prešinilo, da se tema res izmenjuje s svetlobo, tako kot noč zmeraj zamenja dan, in Martinu odgovorila:

Tudi jaz tebe.

Četudi je bila to majhna laž, ker sem se vmes intenzivno prepričevala, da med ljudmi, ki jih ne rabim, ne potrebujem niti njega, mi je bilo po sporočilu lažje.

Vredno se je boriti za tisto, za kar ti je mar, sem enkrat vmes slišala reči mamo, ki je potem dodala še, razen če je res vse izgubljeno, in napisala še en stavek:

Oprosti, Klara Jasna.

Ena lastovka še ne prinese pomladi, vendar prinese upanje. Obenem pa lastovke ne moreš opaziti, če samo mižiš.

Ah, naj bo, kar bo.