Teta Justi

Poštar Geza je prifrčal v moje stanovanje in poskakoval po njem kot vrabček, ki po naključju prileti z balkona v sobo in potem ne zna ven. Bil je tako vznemirjen in razigran, da najprej sploh ni opazil, da sedim za pisalnim strojem pred kupom vaših pisem, sicer bi pri priči sedel v kot in našel kakšen star časopis. Zelo dobro namreč ve, da z Justi ni dobro češenj zobati, ko se trudi najti prave besede za vaše težave. Takrat je takšna, pravi sosed Milivoj, kot bi reševala svetovni mir. »Justi, a vohaš, a vohaš …?« je vohljal zrak, ki je prihajal z balkona, kot to počne naš Šnofi. »A spet v bližini gori kakšno skladišče?« sem mu odgovorila z mislimi povsem drugje. Ni opazil moje odsotnosti in je žvrgolel še naprej: »Kakšne vonjave, ampak kakšni prekrasni zvoki, pa tale blagi vetrič …« »Ja, potem pojdi in ji odpri vrata,« sem bila pametna, ne da bi dvignila pogled z enega od vaših pisem. »Ma ni pred vrati, zunaj pod balkonom je, v parku, po mestu, povsod, a ne čutiš? Slišiš ptičke?« je kar naprej čebljal. »Slišim, kako mi kruli v želodcu, saj danes nisem še nič jedla,« sem bila sitna in godrnjava, medtem ko sem tipkala odgovor na pismo. »Ampak Justi, tukaj je, spet je prišla, med nami je …« »Geza, kdo je spet med nami?« »Ja, pomlad vendar. A ne vidiš, ne čutiš?« Šele takrat sem dojela, da sem v vseh teh mesecih izolacij, prepovedi, omejenega gibanja povsem izgubila občutek za čas, za svet zunaj in samo Gezi gre zahvala, da mi ta pomlad ni ušla. Pa tako grdo sem se vedla do Geze. Hvala in oprosti, Geza, vam, ljubčki moji, pa želim, da neizmerno uživate v pomladnih dneh, ki bodo eni najlepših v nekaj zadnjih letih, v vsakem sončnem žarku, ptičjem oglašanju in zamahu kril prvih metuljčkov. Kaže, da je hudega konec.

Vaša Justi