Amazonski pragozd - pljuča sveta

"Da ne bi prišel do konca, bi moral prej umreti"

To je rekel Martin Strel, slovenski vzdržljivostni ultramaratonski plavalec, mož, ki ga kličejo Big River Man, ko je v mestu Belem še zadnjič zapustil rjave vode veletoka Amazonka, brez dvoma največje reke na svetu. "Snemalna ekipa me je spremljala 24 ur na dan; kot bi samo čakali, kdaj bom umrl. To se ni zgodilo, malo sem jih razočaral."

Izjava priča o neomajni volji tega zanimivega človeka, pove pa še nekaj drugega. Amazonka je nevarna reka. Smrt v njej je povsem mogoča. Celo zelo verjetna. Še večja možnost pa je, da se v ogromnem prostranstvu njenega porečja usodno izgubimo. Čeprav je Nil v Afriki daljši, ima Amazonka daleč največje porečje na svetu. Porečje je ozemlje, po katerem teče glavna reka s vsemi svojimi pritoki - in Amazonkinih pritokov je na stotine.

To je na srečo vedela ženska, ki je preživela padec letala v amazonskem pragozdu in se po mnogih dneh trpljenja rešila tako, da je sledila majhnim potokom, ki so se zlivali v večje, večjim, ki so tekli v še večje, in tako na koncu prišla do velike reke.

Ozemlje, ki ga obvladuje ta veličastna reka, po njej imenujemo Amazonija. Ko bomo prišli do konca naše zgodbe, bomo vedeli, da Amazonijo najbolj ščiti prav njena nedostopnost - in to zaščito potrebuje bolj kot kadarkoli prej. Cilji so jasni - čim bolj obraniti njeno težko dostopnost, s tem omogočiti ohranitev tradicionalnega načina življenja staroselcev - avtohtonih indijanskih plemen - ter zaščititi okolje.