Zakaj ne morem biti lepa?!

Stala sem pred ogledalom in se ščipala v stegna. »Fuj,« mi je ušlo. »Koliko špeha.«

Potem sem se uščipnila še v trebuh in nadlakti. »Bruh,« sem se zgrozila.

Pa ti moji mastni, štrenasti lasje.

In milijon mozoljev.

Velik nos.

Kratke trepalnice.

Kosmate noge.

In ukrivljen palec.

Včasih me pogled v ogledalo prav boli.

Svet ni pravičen

Ne zdi se mi pravično, da se nekateri rodijo lepi in postavni, drugi pa spominjamo na svinjo bradavičarko. Preprosto ni fer, da so nekaterim prihranjene muke, ko moraš v ogledalu zagledati sliko, ki ni v skladu z nobenim lepotnim idealom. Da se njim ni treba spopadati z občutki grdosti, obilnosti, zasvaljkanosti. Z vsemi tistimi občutki skratka, zaradi katerih bi se najraje skril pred svetom.

Moja sošolka Ana je, recimo, taka. Ima krasne dolge lase in lahko obleče, kar želi, ker je videti kot manekenka. Super športnica je in vsi fantje so zaljubljeni vanjo – tudi tisti, ki trdijo, da niso. Vidim jih, kako jo gledajo in se hahljajo, medtem ko si ona nenehno popravlja goste, valovite lase, parodira v kroptopih in se jim nasmiha, kot da ves čas pripovedujejo najzanimivejše stvari pod soncem. (Iz zanesljivih virov vem, da uporabljajo samo enozložnice in medmete, razen ko stresajo šale o prdcih in kakcih, tako da mi ni jasno, kako ji to uspe).

Ubijala bi za njeno samozavest. Resno, zanjo bi dala komplet knjižno polico, ki je moje največje bogastvo, in se za ves teden odpovedala YouTubu, mogoče celo telefonu. Kajti ne vem, ali je bil kdaj čas, ko sem si bila všeč. Ali ko bi lahko oblekla kroptop in se v njem raztegovala kot mačka na s soncem obsijani terasi. Ko bi si želela, da bi me vsi gledali in me pri tem občudovali. Ko bi bila tako kot Ana vsem všeč.

Vsi bi bili kot Ana

»Zakaj buljiš v to kravo?« me je vprašala Klara Jasna, ko sem med odmorom s pogledom merila, koliko hektolitrov sline so sošolci spustili pred Anino mizo. »Samo poglej, kako se važi.«

Skomignila sem z rameni. »Pa ja.«

Klara Jasna me je vprašujoče pogledala. »Pa ja?«

»Mislim … a ti ne bi bila kot ona? Tako suha in lepa in samozavestna?«

Klara Jasna je prhnila. »Pa kaj še. Raje bi bila povožen makaron, kot da sem taka kot Ana.«

»Daj, no. Veš, da to ni res.«

Ne vedno, ampak včasih vem, da Klara Jasna laže.

»No, dobro. Res je lepa in suha. Je pa tudi važna, zoprna, nadležna, tekmovalna in včasih malo žleht. Zato ne, ne bi bila rada taka kot Ana.«

To je držalo. Ampak fantov, kot kaže, Anin nekoliko neprijetni značaj ni motil. Niti punc, ker so se vse trudile biti njene prijateljice.

»Vse pa res ne,« je ugovarjala Klara Jasna, ko mi je prebrala misli (ali pa sem jih nevede izrekla na glas). »Jaz nikoli ne bi hotela biti njena prijateljica. Ne bi ji mogla zaupati. In tudi druge niso zares prijateljice, samo rade bi se družile z njo, ker so potem bolj popularne.«

Tudi to je najbrž držalo. Med tem, da hočeš biti z nekom prijatelj, in tem, da bi rad bil kot on, je res nekaj razlike.

»Vseeno bi bila raje bolj suha in ...« Ponovila sem ji zgodbo o laseh, mozoljih, nosu in preostalih pomanjkljivostih.

»Kako si smotana!« je vzkliknila Klara Jasna, ko sem končala. »Ti pa res nisi debela. Samo poglej, kako dolge, vitke noge imaš in preščipnjen pas. Ne pa jaz s temi svojimi kratkimi nogicami, podbradkom in štrlečimi ušesi.« Zavila je z očmi in kožo pod brado nabrala v tanko, tankceno kožno gubo. »Baah.«

»Saj ni res,« sem ugovarjala. »Nujno bi morala shujšati. Vsaj ene pet kil.«

»Jaz tudi,« mi je obupano pritegnila Klara Jasna.

Hujšanje

Shujševalna kura je že dolgo na mojem seznamu najnujnejših opravil. Mislim, da skoraj vsako nedeljo, zagotovo pa ob vseh prelomnicah, kot sta novo leto in prvi september, sklenem, da bom manj jedla in več športala. Naslednji dan potem zajtrkujem ovsene kosmiče in kosim solato, in če imam srečo, zdržim do konca dneva. Ampak običajno sem proti večeru že tako lačna, da klonem. Odprem hladilnik in si naredim sendvič. Ali, še huje, pobrskam po omari s sladkarijami. Včasih se tako najem, da mi je kar malo slabo. In potem se počutim grozno. Napihnjeno. Zabuhlo. Naravnost ogromno. Kot da je sinji kit v primerjavi z mano mravljica. Jezna sem nase, na hrano in ne nazadnje tudi na svet, ker je ravno mene naredil debelo in zaradi tega ravno jaz ne morem jesti vsega tistega, kar bi želela.

Ana bi se gotovo zlahka odpovedala sladkemu. Ampak ker svet ni pravičen, se ji niti ni treba. Ana lahko je bombone in se ne zredi. Jaz pa žulim to presneto solato in sem kljub temu barbapapa.