Sanjarjenje

Po svojem prvem pravem poljubu sem še cel teden lebdela. V mislih sem ga podoživela stokrat in tisočkrat, kot bi ponavljala posnetek. Razmišljala sem, kako je bilo, kako bi lahko bilo drugače in kako bo naslednjič. Predvsem pa sem uživala v tistem čudovitem občutku metuljčkov v trebuhu. Kadar sem pomislila na trenutek, ko sem na sebi začutila Martinove ustnice, me je prijetno zaščemelo po vsem telesu in od lepega mi je usta kar samo razvleklo v nasmeh. Če okoli mene ni bilo nikogar, sem še malo zacvilila.

V tistem tednu se z Martinom nisva veliko videla. Med nekaj bežnimi srečanji na šolskem hodniku sva se celo malo izogibala drug drugemu. Mene je bilo strah, da bom pod njegovim pogledom zardela, še bolj pa sem se bala, da je Martinu žal, da me je poljubil. Da mu je bilo bedno in se me izogiba, ker ne ve, kako bi mi povedal, da v resnici noče biti moj fant. Klara Jasna mi je morala vsaj tristopetnajstkrat ponoviti, naj ne bom trapasta. Toda pravi mir sem našla šele, ko sem se umaknila v svoje sanjarije. Ko sem spet našla metuljčke v trebuhu, mi je postalo vseeno za zunanji svet. V moji glavi sva bila z Martinom popoln par in tam je bilo vse v redu.

Kje si?

»Urška, peta naloga, tretji stavek.«

»Ha?«

»Peta naloga, tretji stavek. Kam te je pa spet odneslo?«

Tole se je zgodilo pri angleščini, lahko pa bi se tudi pri zgodovini, matematiki, biologiji, kemiji … da ne naštevam celega urnika.

Učiteljica se je sprehodila do moje mize in strogo rekla: »To je opomin. Ampak če naslednjič spet ne boš vedela, kje smo, ti bom dala minus zaradi nesodelovanja.«

Klara Jasna se je nagnila k meni. »Kaj je s tabo?« je zaskrbljeno zašepetala. »Ničesar še nisi napisala v zvezek.«

Skomignila sem z rameni.

»A je bilo treba kaj napisati?« sem vprašala in pogledala na njeno stran mize.

»Že celo stran smo popisali.«

V mojem zvezku ni bilo preteklikov tako kot v njenem. Tam, kjer bi morali biti nepravilni glagoli, sta bila narisana dva srčka. Pravzaprav sem si predstavljala, kako z Martinom potujeva po Londonu, in če me ne bi učiteljica grobo prekinila, bi se vsak hip poljubila pred Buckinghamsko palačo, kot da sva William in Kate.

»Že ves teden si odsotna,« je Klara Jasna zmajala z glavo, ko je bilo ure konec.

Uprla sem se: »Kako odsotna, saj sem tu.«

»Miselno odsotna. Občutek imam, kot da pri pouku sedi prazna lupina.«

Kaj pa koga briga

Klara Jasna je imela seveda (nerada priznam, ampak kot po navadi) prav. Moje misli niso sledile šolski snovi. Doma pa ne televizijski seriji, poglavju v knjigi ali družinskemu pogovoru. Pravzaprav niti ne vem, kaj točno smo počeli.

Med kosilom sem brskala po krožniku in tako nezainteresirano nosila žlico v usta, da je polovica bučne juhe pristala na mojem puloverju. Ko se je mami razjezila, ker je take madeže težko izprati in sploh, ali mislim, da bo cele dneve samo prala, saj ni naša služkinja, jo je ati pomiril z besedami: »Pusti jo, a ne vidiš, da je zaljubljena.«

»Nisem,« sem ugovarjala, ker starši ne bi smeli govoriti takih reči.

Ati se je nasmehnil: »Že prav.«

Mami pa je zavila z očmi, prosila, naj slečem pulover, in ga šla namočit.

»In, kakšen je naš zet?« je pomežiknil ati, ko je mami izginila iz vidnega polja.

Grdo sem ga pogledala in siknila: »Nobenega zeta ni, a se ti meša.«

»No, že prav.«

V katerem koli drugem času in katerem koli drugem svetu bi se po tem stavku skregala. Kaj se to pravi, da se vtika v moje življenje in me sprašuje tako intimne stvari in misli, da ve več od mene. Že sama težko razumem svoje ljubezensko življenje, kaj šele, da bi ga morala razlagati staršem. To so neprimerna vprašanja in neprimerni komentarji. Že prav. Kaj se to pravi?!

Ampak tokrat se mi ni ljubilo spuščati v prepir. Moje življenje je bilo že samo po sebi zadosti zakomplicirano in ni potrebovalo še konflikta s starši.

Vstala sem od mize, odšla v svojo sobo, legla na posteljo, izbrala glasbo in si na glavo namestila slušalke. Zunanji svet je najlepši, kadar ne obstaja.

Budnica

Tako sem se zatopila v glasbo, da najprej sploh nisem zaznala, kdaj je v klepetalniku naredilo ping. In mogoče ni naključje, da sem sporočilo opazila ravno sredi pesmi Dream (a so še komu všeč Imagine Dragons?).

Kj dlaš dans?

Še čakam, da se bom navadila, da imajo sporočila, ki se jih najbolj razveselim, toliko pravopisnih napak.

Nič. Zakaj? sem odgovorila.

Agreva ven?

Naval adrenalina, ki me je pri tem oblil, bi lahko opisala samo kot izbruh lave iz ognjenika.

Lahko.

Medtem ko sem to tipkala, sem se že preoblačila iz domače trenirke in iskala glavnik. V hipu sem bila spet v tem svetu, budna in prisebna.

Majica, hlače, ne, ene druge hlače, mogoče tudi druga majica, spuščeni lasje, ah, ne, raje čop … ojej, grozno, naj bodo kar spuščeni.

Potem sem urejena čakala na sporočilo, kdaj in kje se z Martinom dobiva. O ničemer drugem nisem mogla razmišljati kot o tem, kam bova šla in kaj bova počela, zato sem nepremično sedela na klopci pri vhodu in strmela v telefon. Ne vem, koliko časa je minilo, ampak meni se je vleklo v neskončnost.

Končno ping.

Zdj grem na trening. Ame pridš počakt.

Razočarano sem znova in znova brala ta pomanjkljivi skupek črk. Trening nogometa ni visoko na mojem seznamu naj romantičnih doživetij. Prizor, ko se proti meni iz športne garderobe usuje množica fantov športnikov, ki se pogovarjajo samo o športu, mi zveni kot začetek nočne more. Že itak ni na meni grama športnega, v športnih okoljih, se mi zdi, pa to postane očitno iz vesolja. Kot bi na bel pulover kapnila oranžna juha. (Zelo svež spomin.)

Pred nogometnim igriščem se hoče dobiti!!! sem napisala Klari Jasni, ki pa ni razumela, v čem je problem.

Ni se mi ljubilo razlagati, da v nobenih svojih sanjah nisem imela zmenka pred športnim objektom in da me v resnici niti ne zanima, koliko golov je Martin zabil na treningu in koliko uspešnih podaj si je pripisal. (To je edino športno besedišče, ki sem ga usvojila, odkar hodiva.) Jaz bi se samo čim prej spet poljubljala.

Ne morem verjeti, glede česa vsega kompliciraš, je dodala Klara Jasna, in to sem razumela kot znak, naj vstanem, vržem nase jakno in grem čakat pred telovadnico. Včasih najbrž moja domišljija res čisto preveč podivja.

Zdaj pa zares

Tako dolgo sem ga čakala, da sem skoraj zmrznila. Nisem hotela obuti zimskih čevljev, ker v njih moja stopala izgledajo velika, in dobesedno nisem več čutila prstov na nogah, ko so se vrata končno odprla in se je iz garderobe usula horda podivjanih nogometašev. Nagonsko sem se umaknila za bližnje grmovje (kar predstavljajte si, kako je to videti, če imaš napol hrome noge) in si bila hvaležna za varovalne barve. Kakšna sreča, da je ponoči vsaka krava črna.

Martin je bil seveda zadnji. Skozi vejice sem videla, kako se pred vrati razgleduje okoli sebe. Kar nekaj časa je trajalo, da mi je kapnilo, da išče mene, tako živčna sem bila. Počasi sem zlezla izza grmovja in odšepala proti telovadnici. Nekaj fantov me je radovedno pogledalo, ampak nihče ni rekel nič. A tebe pa ne bi zanimalo, kdo je čudakinja, ki se je dvignila iz grmovja, je pozneje komentirala Klara Jasna, ko sem ji opisovala ta prizor.

»Hej,« je rekel Martin, ko sem se mu približala.

»Hej,« sem odvrnila.

Stala sva pred telovadnico in nobeden od naju ni zares vedel, kaj sploh bi. Prestopala sva se in se izmenično gledala ter umikala pogled.

»Kaj bova zdaj?« je čez čas vprašal Martin.

»Nimam pojma,« sem bleknila. »Kaj bi pa ti?«

Kakšna sreča, da je bila tema.

»Lačen sem, pojdiva kaj pojest.«

In tako sva se sprehodila do kioska s kebabom. Vmes mi je povedal, koliko golov je dal (tri) in koliko uspešnih podaj (štiri). Verjetno še kaj, ampak sem že pozabila, saj mi stvari, ki jih ne razumem, hitro uidejo iz spomina. Kebab je pomlatil v treh grižljajih in jaz sem medtem počasi srkala svoj sok. Nisem bila žejna, ampak vsakič, ko nisem vedela, kaj bi rekla, mi je prišlo strašno prav, da sem se lahko zamotila s slamico.

Sem mislila, da sva s prvim poljubom prebila led. Pa je bilo tokrat še hujše kot prvič. Ne samo, da nisem vedela, kdaj se bo zgodilo. Zdaj me je zaskrbelo, da me sploh ne misli več poljubiti. Poleg tega je bilo, kako protislovno, v zraku neko pričakovanje, da bi se to moralo zgoditi. Če sva že na zmenku in sva se enkrat že poljubila …

O, hudiča, kaj pa če je mislil, da bom v drugo jaz poljubila njega?!

Slamica … Slamica.

Srk.

Potem pa sem se v hipu odločila. K vragu, pa sanje, sem si rekla – čas je, da vzamem resničnost v svoje roke. (Juhu! je vzkliknila Klara Jasna, še preden sem ji povedala, kaj sem naredila. Je rekla, da je vedela, še preden sem zinila, in da je ponosna name.)

»Ej, Martin,« sem zajela zrak, medtem ko je razlagal kdovekaj.

Ustavil se je sredi stavka in me vprašujoče pogledal. »Ja?«

Zamižala sem in se nagnila k njemu. Upala sem, da ne bom zgrešila njegovega obraza, glede na to, da nisem nič videla, in padla na nos, ker bi bila to sramota.

Na srečo je gravitacija dobro opravila nalogo. S svojimi ustnicami sem pristala naravnost na njegovih in celo nos mi po srečnem naključju ni bil v napoto.

Martin se ni branil, ni me odrinil od sebe in ni v grozi vzkliknil: »Kaj ti pa je,« česar sem se najbolj bala. Nasprotno, mislim, da mu je bil moj poljub prav všeč.

Ko sva se razmaknila, sem ga vprašujoče pogledala.

Nerodno je umaknil pogled, zamižal in – oh – ponovil za mano.

Nagib, poljub … popolna sreča.