Reeli Reinaus: Marij, magija in volkodlakinja Vera

»Ali živiš v bližini?« je Marij vprašal punco, za katero je pravkar izvedel, da ji je ime Enja.

Pokimala je. »V vasi zraven tvoje.«

»Kako veš, v kateri vasi živim?« se je začudil Marij.

Enja se je zasmejala. »O tebi se govori.«

»Kaj pa?« se je Marij začudil.

»Da obiskuješ gozd, ki se ga večina ljudi boji. In da se družiš s tisto čudno punco.«

Marij je debelo požrl. »Zakaj misliš, da je čudna?«

Saj se vendar nista družila! Čeprav si je to po tihem želel.

Enja je odmahnila z roko. »To vsi vejo. Vsa družina je malo čez les. Nekateri so celo prepričani, da je bila njena babica čarovnica.«

»Čarovnica?« se je začudil Marij. »Čarovnic so se najbrž zadnjič bali v srednjem veku.«

»Tudi zdaj se jih. V tem gozdu je izginilo že veliko ljudi. Nikoli jih niso našli. Ali veš, zakaj?«

Marij je skomignil. Ni mu bilo jasno, ali ga skuša Enja prestrašiti ali posvariti. Kakor koli že – njene besede so nanj naredile vtis. Kaj, če ima prav? In ima tudi Vera nekaj za bregom, ko hodi v gozd? Morda skuša ljudi speljati na napačno pot. Morda ga skuša ravno zato odvrniti od tega, da bi hodil v gozd, ker ima v zvezi z njim neko skrivnost?