Blazno resno z Deso Muck

Desa Muck je najraje igrala v gledališču, ki ga je doživljala kot čarovnijo. V srcih mladih pa živi kot avtorica zabavnih in poučnih knjig serije Blazno resno, zgodb o Anici, stripa Desovila in še mnogih drugih knjig. Desina dela so v knjižnicah najbolj izposojana in še vedno veliko ustvarja. Nova zgodba iz serije o deklici Pavlini je že na poti …

 Uf, tvoja bibliografija je res obsežna! In zelo raznolika – od pisanja različnih literarnih žanrov do negovanja otrok s posebnimi potrebami, igralstva, TV-voditeljstva … Kaj od naštetega si najraje počela?

 Od vsega naštetega sem najraje igrala v gledališču. Že kot otrok sem ga doživljala kot čarovnijo. Moj stric je dramski igralec in s staro mamo sva si vsako predstavo v ljubljanski Drami ogledali po večkrat. Ko sem mnogo let kasneje tudi sama začela nastopati na odru, sem vse skupaj doživljala zelo pravljično. Toliko ljudi združi svoje znanje in domišljijo, da zaživi končni izdelek! TV-voditeljstvo pa sem naravnost sovražila. Včasih tudi pisanje. Bilo ga je preveč in vedno so me pestili roki za oddajo teksta.

Napisala si več kot 70 literarnih del za otroke, mladino in odrasle! Ali si svoja dela za mlajše brala tudi svojim hčeram? So bile morda prav one inspiracija za pisanje?

Seveda. Tu in tam sem jim prebrala tudi kaj svojega. Inspiracija za like so bile bolj redko. Še največkrat srednja hči, ker je bila v tistem času stara toliko kot Anica. Pri knjigi Anica in zajček sem uporabila njeno zgodbo. Sploh sem jo napisala zato, ker nisem vedela, kako naj jo potolažim ob smrti njenega zajčka Puhija. Posvetili sva mu knjigo.

Kaj na področju pisanja literature še načrtuješ, kakšne nove zgodbe, dogodivščine še lahko pričakujemo?

 Sem upokojena pisateljica in sem se začela delu izogibati. Imam sicer še nekaj idej, a počasi … Nobenih rokov več. No, seveda, nova zgodba iz serije o deklici PAVLINI je že na poti.

Ali tvoja dela kdo lektorira? Zaupaš lektorici, lektorju?

 Seveda. Brez lektorja sem mrzla. Sploh, ker se slovnična in pravopisna pravila neprestano spreminjajo. V osnovni šoli sem imela pri slovenščini naravnost bleščečo petico, danes pa ne vem, če bi spravila skupaj dvojko. Vse skupaj so strašno zakomplicirali. Nič čudnega, da nekateri otroci s pomočjo risank bolje obvladajo angleščino kot svoj materni jezik.

Kako pa poskrbiš za prevode, saj je bilo veliko tvojih del prevedenih?

Avtorji nimajo opravka s prevodi, saj za to poskrbi založba, ki delo izda v tujem jeziku. Nimam pa občutka, da bi bila na tem področju kaj preveč uspešna.

Ali imaš za svoja dela (slovenske in tuje izdaje) posebno knjižno polico?

Za to skrbi moj mož. Da so vse na istem kraju. Ko mi knjiga izide, se ne ukvarjam več z njo. Pogosto sploh pozabim, kaj v njej piše. Postane last tistih, ki jo berejo.

Med drugim si pisala tudi za Pil – poučno zabavni podlistek Blazno resno, nadaljevanje romana Pod milim nebom, v reviji pa si objavljala tudi svoj strip DESOVILA. Kako se spominjaš ustvarjanja stripa?

 V Pilu sem sploh začela objavljati. To je bilo čudovito obdobje. Lepe spomine imam na pilovke. Bile so zelo posebne gospe. Za tisti čas so bile zelo napredne in kreativne. Zdaj čutim do njih veliko hvaležnost, še posebej do takratne urednice Zarje Koliševske. In imam prelepe spomine o prijateljstvu. Kar pa se stripa tiče, DESOVILA je najprej nastala kot scenarij za film o prvi slovenski supermanki, ki bi jo morala igrati jaz. Projekt sva zasnovali s pokojno režiserko Polono Sepe. Toda zaradi nekaterih na tedanjem Viba filmu snemanja nikoli niso končali. Zato pa sem na pobudo Mance Košir napisala predlogo za strip DESOVILA, ilustriral pa ga je Marko Derganc, ki bi tudi moral igrati v filmu, glavni moški lik, Dergula, seveda.

Meniš, da je strip kot žanr najbližji mladim?

Ne vem. Danes je vse drugače. Ko sem bila tistih let, kot so danes vaši bralci, sem stripe požirala. Ob sredah je izhajala revija s stripi Zvitorepec. Včasih sem stala pred trafiko, še preden so jo odprli, in potem neštetokrat pregledala in prebrala vse stripe. Vsak detajl. Če se mularija ni preveč razvadila z risankami in računalniki, potem bi jim moral biti strip še vedno blizu.