Prvi poljub

So stvari, ki si jih dolgo zelo želiš. Razmišljaš, kako bo, ko se bodo zgodile. Kako srečen boš takrat. Sanjariš. Preigravaš scenarije. Gledaš filme, poslušaš pesmi, bereš knjige, govoriš s prijateljicami, ki so to že doživele. Včasih so te misli tako resnične, da so skoraj otipljive. Kot bi se že zgodilo. Samo da bo takrat, ko se bo res, še stokrat lepše in bolj fajn.

Kaj bi sploh lahko šlo narobe?

Vse. 

Milijonkrat, prisežem, milijardokrat sem se že postavila v situacijo, ko me Martin končno poljubi. Takrat se svet ustavi. Zrak zaprasketa. Mogoče kje zaigrajo violine ali zaščebetajo vrabci. Drhtiva od pričakovanja, od ljubezni, od bližine in veselja. Vse se poklopi in vse je prav. Prvi poljub je ognjemet, je eksplozija, revolucija in še potres. Zgodovina se razdeli na čas p. p. (pred poljubom) in p. p. (po poljubu). (Okej, tega nisem dobro premislila, bom našla druge kratice.) Eden od življenjskih mejnikov je dosežen.

In potem me je Martin končno vprašal, ali bi se kdaj poljubila. Po Snapu, se razume. Ni poslal odišavljenega pisma po golobu pismonoši, kot je bilo v mojih najbolj romantičnih sanjah. Niti besede poljub ni zapisal. Če citiram: A veš da sta se Ana in Tibor že kušvala.. kdaj se bova pa midva. Ne, tudi ločil ni uporabil, vsaj ne pravilno.

Kdaj se bova pa midva.

Povejte mi: a se tako ubesedi koprnenje po intimni bližini, ki ga podžiga vseprežemajoča naklonjenost do nekoga, ki se ti zdi krasen, čudovit, izjemen in zaradi kogar v tebi vzletajo in pristajajo metulji?!

Kdaj se bova pa midva.

Vsi so že sneli plenice in lulajo na kahlo, kdaj boš pa ti.

Vsi že objavljajo na TikToku, kdaj boš pa ti.

Vsi so že gledali K-pop Demon Hunters, kdaj jih boš pa ti.

Meni Kdaj se bova pa midva zveni enako kot ti stavki. Kot da sem bitje, ki se ni razvilo tako kot drugi in mora pohiteti, da ne bo zamudilo vseh vlakov. (Pri čemer tudi vlaki zamujajo! Zakaj na to zmeraj pozabimo?! (Se opravičujem za medklic.))

Tako sem bila huda, da sem odgovorila: Meni je vseeno.

In ne, tudi tega stavka ni bilo v mojih sanjah o nepozabnem romantičnem doživetju.

Opravičilo

»Fantje so nerodni,« je Martina zagovarjala Klara Jasna, ko sem ji poročala o enem najbolj trapastih vprašanj, kar sem jih kdaj prebrala. Zmeraj se postavi na njegovo stran. Mislim, da zato, ker je bila nekoč zaljubljena vanj in ga še vedno ne vidi v čisto realni luči.

Ampak to ni nobeno opravičilo. Ne za slabo komuniciranje niti za pomanjkanje kritičnosti.

»Kako bi se pa on počutil, če bi mu napisala kaj takega?« sem zarentačila.

Klara Jasna se je zasmejala: »Gotovo bi napisal, da čim prej!«

Zgrozila sem se. »Štekam, da nismo v devetnajstem stoletju in da so sonetni venci out. Ampak a je poljubljanje res postalo tako … običajna dejavnost? Saj me ne vabi na ponavljanje za test ali nogometno tekmo.«

Klara Jasna se je zakrohotala: »Skoraj bi stavila, da bi se z vabilom na nogometno tekmo bolj potrudil.«

Že prav, že prav. Enim je to smešno.

Ampak govorimo o mojem življenju in mojih prelomnicah in zlasti o tem, da se v mojem življenju vedno vse nekako sfiži in da mi to sploh ni všeč. Pravijo, da moraš želje jasno opredeljene pošiljati v vesolje, če hočeš, da se uresničijo. In jaz to počnem že nekaj let! Česa točno torej vesolje ni razumelo? Nobena moja pošiljka ni omenjala fanta, ki ne zna spacati skupaj niti enega ljubezenskega sporočila.

Srečanje

No, in potem sva šla naslednji dan po šoli na zmenek. Seveda temu zmenek rečem jaz, on je le nekaj zamomljal o sladoledu. In samo moja trapasta glava je ob tem pomislila na sladke poljube (z okusom po čokoladi).

Naročila sva, pojedla, pogovor pa nekako ni stekel. Martin je gledal v svoj lonček in jaz sem do potankosti preučila svoje nohte. Če bi imela s sabo pilico, bi kar takoj rešila vse, kar sem opredelila kot problem. Tako pa sem nerodno ščipala stran obnohtno kožico in praskala dol ostanke laka.

Govorila sva o šoli, testih, sošolcih, nogometu. Pripovedovala sem mu o sosedovem mačku in on meni o svojih paličnjakih. Ne samo, da ni bilo pretirano zanimivo, celo malo sem se dolgočasila. To seveda vem zdaj, ko se tega spominjam in sem, kot pravi Klara Jasna, do dogodka vzpostavila kritično distanco. Takrat pa sem čutila samo nekakšno vseenost. Pogovor bi lahko končala takoj po prvem stavku ali pa ga nadaljevala do naslednjega ponedeljka, ne bi mi moglo biti manj mar. Bile so samo besede, ki so zapustile ustnice (presnete asociacije) in že hip zatem poniknile v vesolju. V taistem vesolju, ki mu ne bi moglo bolj dol viseti za moja hrepenenja in je najbrž res samo luknja brez dna.

Ko sta bila lončka prazna in je pogovor le še bolj zamrl, sva na klopci obsedela v tišini. Mislim, da nobeden od naju ni hotel biti tisti, ki bi rekel: Dobro, zdaj pa grem, kar je kar hecno, glede na to, da sva to naredila že neštetokrat in ni nikoli pomenilo nič usodnega. Pač šla sva domov in se naslednji dan spet videla v šoli.

Čakanje

Tišina je postajala mučna. Najmučnejša, saj je bila skoraj nevzdržna že od samega začetka. S supergo sem v pesek risala kroge in on je strmel predse. Razmišljala sem, ali bi bilo nevljudno, če bi vzela iz torbe telefon in komu kaj napisala. Recimo Klari Jasni, ki je kot vsakič nestrpno čakala na poročilo z zmenka. Poročanje v živo bi bilo celo za naju nekaj čisto novega.

Ker kam daš roke, ko so ti v napoto?

In kam daš noge, ko nočejo biti pri miru?

Kam naj grejo misli, ko so polne in prazne hkrati in nimaš pojma, kam bi jih pospravil, da ti ne bi delale štale?

Prisežem, stokrat sem že skoraj vstala in rekla: Dobro, zdaj pa grem. Stokrat, tisočkrat, milijonkrat. Ampak Martin je kar sedel, gledal v neznano točko v daljavi in noben trenutek se ni zdel čisto pravi, da bi črhnila.

Zdaj pa res.

In sem še kar sedela.

Zdaj.

Ma, ne, samo še čisto malo.

In potem se zgodi

V tistem se je Martin sunkovito obrnil k meni. Roke so mu počivale v naročju in z nekaj romantične distance si domišljam, da je globoko vdihnil in zaprl oči. V resnici tega ne vem zagotovo, ker so naslednji trenutki oviti v miselno meglo. Prav ste prebrali: dogodek, ki sem ga čakala vse življenje, se je v moj spomin vtisnil kot razpacana slika. A veste, tisto, ko se ti razlijejo vodene barve in je vse brez jasne oblike in imena.

Mislim, da se je Martin nagnil k meni. Če to drži, je bil to najskrivnostnejši premik enega človeka k drugemu v zgodovini. Morda tako hiter, da ga moje oko niti ni utegnilo zaznati. En hip je bil Martin še v svojem osebnem prostoru in naslednji že v mojem.

Zaprla sem oči (itak niso opravljale svojega dela) in na ustnicah začutila sapo, ki je dišala po vanilji. Tako nenadno je bilo vse skupaj, da se mi sploh ni uspelo sekirati, ker se ne znam poljubljati, niti komplicirati s tem, kam naj dam roke in kako naj nagnem glavo in a moram odpreti usta ali naj ostanejo zaprta in kam človek pospravi jezik in, presneto, saj mi menda iz ust ne smrdi po gnilih jajcih.

Poljub je bil kratek, en tak cmok. Spomnim se, da sem pomislila: A to je to ali kaj.

Martin se je odmaknil od mojega obraza in me pogledal. Nasmehnila sem se, verjetno iz zadrege. Tudi on se je nasmehnil in zdelo se mi je, da nekaj tehta. Skušala sem ostati nepremična, da ne bi zmotila čarovnije. Potem se je spet nagnil k meni, tokrat počasneje. Nisem si upala niti dihati, ker kaj pa veš, mogoče imam pa le zadah. Prijel me je za roke in spet sem zavohala vaniljo.

Njegove ustnice so pristale na mojih nežnejše kot prvič. Zdele so se mehkejše. In … OMG, potem sem v ustih začutila jezik. Kaj naj rečem, čudno je bilo. Kot bi imela v ustni votlini polža. Kar otrpnila sem. Spomin je spet postal slika, ki je končala v akvariju.

Ko sva se razmaknila, sem globoko zadihala. Zdi se mi, da sem ves poljub zadrževala sapo. Če bi trajal samo še malo dlje, bi najbrž pomodrela in umrla.

Strah me je bilo pogledati Martina. Spet sem buljila v svoje nohte in si prizadevala razmišljati o pilici.

Ni šlo. Martin je bil preblizu. Čutila sem njegovo toploto in vohala vaniljo.

»A greva?« je izdavil z nenavadnim glasom. (Mogoče sem mi je pa samo tako zdelo.)

Ne da bi počakal na odgovor, se je dvignil na noge in me potegnil za sabo. Hodila sva in se držala za roke. Moje misli so bile spet polne in prazne hkrati. Doživela sem svojo prelomnico – in presneto, da nisem imela pojma, kaj čutim ob tem!

Jezo.

Vseenost.

Strah.

In na koncu …

Ajd, priznam. Ko sva z roko v roko hodila proti domu, sem čutila tudi nekaj sreče. Ampak ni bila tista vseprežemajoča, odpira se zemlja in v nebo letijo iskre vrsta sreče. Bila je taka mehka, nežna, počasi prelivajoča se kot vodene barve, vznemirljiva in pomirjajoča hkrati. Mogoče sem se počutila, kot da lebdim. In čisto zunaj mojega nadzora so se mi usta razpotegnila v velik nasmeh.