Kako se učimo

Učenje predpisane snovi za preverjanje znanja nikoli ni prijetna dejavnost, ki bi se je strašno veselili, vsaj praviloma je tako (obstajajo vse sorte ljudje, in če ste med tistimi, ki komaj čakajo, da se bodo spet zakopali v učbenike, lahko presedlate na naslednji članek). Pravzaprav se je večinoma otepamo, jo prestavljamo na poznejši čas in tuhtamo, kako kruta je usoda, ker se moramo piflati, namesto da bi počeli kaj zabavnega. (Vsaj pri meni je bilo zmeraj tako.) Žal pa smo običajno prav zaradi tega pri učenju manj uspešni, kot bi bili lahko.

Vse sproti
Prvi korak k uspešnemu učenju je, da vemo, kaj se moramo naučiti. Razumem, da je učiteljica dolgočasna, snov brezvezna in na videz neuporabna in da je težko spremljati pouk, če sosed v klopi čveka, ampak če nam uspe poslušati razlago in vse vaje opraviti sproti (nato pa še domačo nalogo), se bo ponavljanje pred testom zdelo izi-pizi. Tole neprelaganje na pozneje je sploh nadvse učinkovito. Recimo, da vsak večer pol ure ponavljamo snov tistega dne, na primer ko si pripravljamo torbo za naslednji dan – trideset minut ni veliko, in če smo z glavo pri stvari, gre tiktak. (Vem, bolj zabavno bi bilo gledati televizijo. Ampak čisto brez žrtev na žalost ne bo šlo.)