Zakaj morajo biti ocene?

Predstavljajmo si za hip rajski svet, v katerem ni testov, spraševanja, govornih nastopov in domačih nalog; od tebe se pričakuje samo, da sediš in poslušaš (če se ti ljubi, si lahko tudi kaj zapišeš). Po peti ali šesti ali sedmi uri greš domov, ampak popoldne se ti ni treba zvezkov in učbenikov niti dotakniti. Lahko igraš igrice, gledaš televizijo in klepetaš s prijatelji oziroma počneš, karkoli ti paše. Sanjsko.

Zdaj pa se v mislih prestavimo v kruto resničnost. Tu imaš v šoli pet ali šest ali sedem ur pouka, kjer si moraš zapisovati snov kot zmešan, tako da te od rame do konic prstov vse boli, razen takrat, ko pišeš test, si vprašan, imaš govorni nastop ali kakršnokoli drugo preverjanje znanja, ampak takrat čutiš bolečino, ker prej tri dni nisi spal in imaš drisko, da duševnih bolečin niti ne omenjamo. Ko prideš domov, moraš najprej narediti tono domače naloge, potem pa ponavljati snov – tekočo, za nazaj, za naslednji test, za spraševanje … Ne da bi se ti karkoli od tega zdelo vsaj približno zanimivo. Nočna mora.

No, in zdaj se le zbudimo in si skušajmo odgovoriti na naslednja vprašanja (bodimo vsaj pri sebi iskreni, če se bomo že pred sošolci in starši pretvarjali, da je naše drugo ime Samodisciplina):

• Koliko časa bi se nam ljubilo sedeti pri pouku in poslušati snov, ki nas ne zanima?
• Koliko snovi bi si zapomnili, če nam snovi ne bi bilo treba poslušati, zapisovati in ponavljati?
• Kako bi vedeli, ali vse prav razumemo in znamo, če tega nihče ne bi preverjal?
• Kako bi vedeli, kaj nam leži in v čem smo dobri, če nas nihče ne bi preverjal pri različnih predmetih in nam omogočil primerjave?
• Kaj bi počeli v življenju, če ne bi ničesar znali? (Niti izračunati plače!)

Upam, da sem vam s tem odgovorila (oziroma ste si kar sami), zakaj življenje šolarja ne more biti sanjski raj in zakaj so ocene še kar nujna stvar.

Ni ga čez komot

Ljudje potrebujemo motivacijo. Vedeti moramo, zakaj se trudimo oziroma kakšna nagrada nas čaka na koncu, če nam bo uspelo.

Na svetu je namreč zelo, zelo, zelooo malo ljudi, ki bi se z veseljem naprezali zaradi naprezanja samega. Vsi drugi pa smo v bistvu nekoliko lenobna bitja, ki med tekaško stezo in kavčem zmeraj izberemo kavč.

Razen če imamo zelo dober razlog, da se spravimo na noge in odtečemo svoj krog: recimo, da hočemo postati dobri športniki, imeti boljšo kondicijo, večje mišice, biti bolj zdravi, dobiti kolajno na tekmovanju ali izgubiti kak kilogram. Včasih zadošča že pohvala staršev ali všeček simpatije. Zaradi tega smo pripravljeni zapustiti območje udobja in se pomujati, čeprav bi raje molili vse štiri od sebe in buljili v telefon. (Če imate res radi šport in se vam hitro premikanje nog v tekaških supergah niti slučajno ne zdi takšno mučenje kot reševanje matematičnih nalog ali piflanje zgodovinskih dejstev, pa se boste zagotovo lahko spomnili kakega ustreznejšega primera. Recimo: dvomim, da bi vaši starši hodili v službo, če na koncu meseca ne bi dobili plače, ki je, mimogrede, pogosto odvisna od njihove delovne uspešnosti, torej ocene.)