Novo šolsko leto

Novo šolsko leto je vedno priložnost za nov začetek, tako kot novo leto, rojstni dan, solsticij in kakšen ponedeljek. Od nekdaj se ga veselim, ker si rada domišljam, da bo po tistem, ko bom začela znova, moje življenje lepše, prijaznejše, uspešnejše. Cel kup ciljev si postavim, že ko skrbno zavijam zvezke in izbiram oblačila za prvi šolski dan. Vsak nov začetek je priložnost za nov prvi vtis, in tega pač ne jemljem zlahka.

Letos je moj seznam preprost:

1. Imela bom lepe ocene. (Plan je, da se bom učila sproti, ampak tudi če se ne bom, bom toliko bolj pridna pred testi in spraševanji. Potrebujem dobre ocene, ker hočem na dobro srednjo šolo. Pika.)
2. Imela bom urejeno zasebno življenje. (S Klaro Jasno se bova pobotali in bili spet najboljši prijateljici.)
3. Redno bom vadila klavir. (Ker je res bedno, če učiteljica vsako uro kliče starše in se pritožuje, da sem lena.)
4. In najpomembnejše: imela bom fanta.

Dolgo sem razmišljala, ali naj dodam še peto točko, pod katero bi zapisala, da se bosta moja najboljša prijateljica in fant dobro razumela, ampak sem sklenila, da ne bom pretiravala. Cilji morajo biti uresničljivi, da se na koncu ne počutiš kot zguba, če ti ne uspe.

Začnimo pri dvojki

Klara Jasna še ni čisto pomirjena z dejstvom, da mi je všeč fant, ki je bil prej všeč njej. In to lahko razumem. Čeprav je meni postal všeč šele potem, ko sem zaslutila, da sem jaz všeč njemu, in Klara Jasna ve, da sem se najprej zelo trudila, da bi ju spravila skupaj – NJIJU, ne NAJU! –, je najin odnos na hudi preizkušnji. Če nekaj veš, mislim z razumom, še ni nujno, da to tudi čutiš. Čustva delujejo po svoje in ne moreš se samo odločiti, da ti nekdo ne bo več všeč ali da ne boš več jezen ali da te ne bo tiščalo pri srcu, ko boš videl, da ima nekaj, kar bi hotel imeti ti. Nekaj časa traja, da se tako tudi počutiš. Ampak že to, da nobeni ni vseeno za najino prijateljstvo, se mi zdi na tej točki čisto okej.

Mislim vsaj, da ji ni vseeno. Z morja se mi ni javljala, ker kakor ni imela wifija niti spodobnega signala. In ko je prišla domov, smo šli mi na morje in k babici in se tudi nisva nič videli. Pošiljala mi je neke snape in mi pisala, da se dolgočasi, jaz pa o plavanju in kuhanju marmelade z babico tudi nisem mogla delati romanov. Vsaj ne takih, ki bi jih kdo hotel brati. V resnici je bilo tudi meni malo dolgčas, in ko mi je dolgčas, se mi vse zdi malce brezveze.

Ampak zdaj je počitnic konec in čas je, da začnemo znova.

Nočni bluz

Noč pred prvim šolskim dnevom sem zelo slabo spala. Premetavala sem se po postelji in si skušala predstavljati, kako bo, ko bom po dveh mesecih spet videla sošolce. So se veliko spremenili? In kakšni bodo učitelji? Bodo videli, da sem se čez poletje spremenila jaz? Da sem zrasla, da imam novo majico, da sem se veliko družila s fantom, ki bo mogoče enkrat postal moj fant (ali pa je mogoče že – ne vem, ker o tem še nisva govorila), in da me grize, ker se moram pobotati z BFF?

Med obračanjem glave levo in desno me je prešinilo, da si bom čisto pokvarila frizuro. Pa tako vestno sem si zvečer sušila lase. Včasih res nimam sreče.

Da bi pozabila na to, kako zgledam, sem spet pomislila na šolo.

Bomo dobili nove sošolce?

Bomo lahko sedeli, kjer bomo želeli? Bo Klara Jasna hotela sedeti z mano?

Ojej. Kaj, če bom morala sedeti s sitnim Damirjem ali kretenskim Maticem?

Pa slušalke sem si pozabila dati polnit. Če jih ne bom takoj priklopila na elektriko, na poti domov ne bom mogla poslušati glasbe. Ker če nimam glasbe, se pot strahotno vleče.

Eh, pa je že ura tri. Samo še štiri ure do budilke. Danes bom ful zaspana. Upam, da mi ne bo šlo vse na živce.

Novo jutro

Zjutraj sem se zbudila kot razkuhan makaron. Lasje so mi štrleli, kot da niso še nikoli videli krtače. Ko sem si umivala zobe in se oblačila, sem bil kot v transu.

Saj mogoče je pa dobro, da sem bila tako zalimana. Vsaj nisem bila več živčna.

»Boš našla šolo?« me je zbodla mami, ko me je zagledala. Ne vem, mogoče je mislila, da je duhovita.

»Mhm,« sem zamomljala, ker nisem imela energije za pojasnjevanje, da tja hodim že osem let in da bi tisto grdo, razpadajočo rumeno stavbo našla tudi z zaprtimi očmi. Če ne drugega, bi šla za vonjem po praženi čebuli in zamašenih vecejih.

»A naj te peljem?«

Prosim, samo tega ne. Kdo pa pri trinajstih hodi v šolo s starši. Jao. To bi bil res krasen nov začetek, če bi me imeli za dojenčka.