Čebélar – naš najlepše obarvani ptič

Poletje se počasi poslavlja, z njim pa bodo na prezimovanje v tropsko Afriko odleteli še zadnji čebélarji. Morda ste kakšnega predstavnika te prelepe in strogo zavarovane vrste ptičev opazili na počitniških potepanjih po Bizeljskem ali ob reki Mirni v hrvaški Istri ali na kakšnem jadranskem otoku, kjer so v luknjah, skopanih v obrežni pesek, vzgajali svoje mladiče.

Čebélar ni čebelár

Čebélar in čebelár imata poleg razlike v naglasu besede vseeno nekaj skupnega. Oba imata zelo rada čebele, pri čemer so divje čebele najljubša hrana ptičev čebélarjev, čebelárji pa so ljudje, ki čebele gojijo v čebelnjakih. Poleg divjih čebel z neverjetno spretnostjo in hitrostjo čebélarji lovijo v zraku tudi druge velike žuželke, še zlasti jim teknejo ose, sršeni, kačji pastirji ali škržati. Preden čebelo pojedo, ji odstranijo želo, tako da z njo tolčejo po trdni površini. Na dan pojedo tudi do 250 čebel.

Gnezditvena kolonija v peščenih nasipih

Čebélarji so veliki od 27 do 29 cm, razpon peruti pa imajo do pol metra. V času parjenja se perje samic in samcev veliko bolj živo obarva. Številni pari gnezdijo skupaj v kolonijah v peščenih stenah, pogosto na rečnih ali morskih bregovih. Med dvorjenjem samec samici prinaša velike žuželke, sam pa se hrani z manjšimi. V pesek nato skopljeta en do dva metra dolg gnezdilni rov. Pogosto začneta kopati več rovov, končata pa le enega, v katerega samica v začetku junija zleže pet do osem belih okroglih jajc. Zanje približno tri tedne skrbita oba starša.