Teta Justi

Ljuba Stressed!

Tvoja želja je zame ukaz. Ne vem, če je to vedno in povsod pametno, ampak za prvič naj ti bo. Ne bom te pošiljala ne k psihologinji ne k učiteljici, ki bi sicer tudi lahko rekli kakšno pametno, ne k staršem, s katerimi pa se boš prej ali slej enkrat morala usesti in se pogovoriti. Si pa sebi in meni zadala sila zahtevno nalogo. Malo podobno tisti uganki, ko  moraš kot čolnar s čolnom čez reko prepeljati kozo, volka in glavo zelja, pri tem pa zagotoviti, da na obeh brežinah ne smeta ostati sama koza in volk in koza in zelje, kajti … saj veš: nekdo bo nekoga oziroma nekaj pohrustal.

Pa dajmo z malce lažjo, sodobnejšo  prispodobo. Kako v teh pandemičnih časih ne biti doma, ampak se udeleževati norih  množičnih zabav, na katerih jih samo nekaj nosi obrazne maske, in se pri vsem tem ne okužiti in ne prenesti okužbe na člane družine. Ne bom več zapletala, ker vem, da se ti vse skupaj s tisto drugo težavo zdi preveč komplicirano in nerešljivo. Povejmo naravnost. Prvo, ali si »bi« ali ne, je pri štirinajstih težko povsem jasno in dokončno določiti. Najstništvo prinaša nenehno in eksplozivno odkrivanje sveta, družbe in ne nazadnje samega sebe, kamor sodi tudi spolnost. In ker se ta raziskovalna pot ne začne in ne konča v štirinajstem letu, ampak zna trajati kar nekaj časa, dajmo biti malce potrpežljivi, ne preskakujmo in ne prehitevajmo po desni brez smerokaza. (Pre)hitri sklepi niso vedno pravilni in odrešilni, zakaj bi si torej delali več skrbi, kot je to potrebno. Tega ti ne svetujem, ker bi imela kaj proti bi usmerjenosti, LGTB ali kakršnikoli drugačnosti oziroma raznolikosti. In nihče v moji ožji družbi, Geza ali Milivoj ali vnukinja Anja, nimajo nič proti. Celo mesar na koncu ulice je, kolikor mi je uspelo razbrati, kar strpen. Moj namig gre v smeri – vse ob svojem času. Ničesar ne boš zamudila, če boš svojo dejansko spolno usmerjenost  spoznala in docela oblikovala  kakšno leto pozneje. Boš pa morda zato ob kakšen nepotreben problem manj.

Drugo pa je, da preko družbenega omrežja vsaj posredno namiguješ na še nejasno spolno usmerjenost, potem pa trepetaš, da te doma po teh istih sporočilih, slikah ne identificirajo. Ljubčki moji, jaz sem že v letih, čas in tehnologija sta me že nekoliko povozila, ampak za razliko od mnogih med vami mi je jasno, zakaj se reče – družbena omrežja. Zato, ker ko si enkrat gor, potem nisi več sam svoj gospodar in težko izbiraš ali določaš, kdo in kdaj bo videl, kaj in kako sporočaš. Si veliko bolj družben, kot si včasih želiš. Že, že, da so slike namenjene prijateljem, sošolcem, a so, hočeš nočeš, dostopne tudi staršem, če se sprehajajo po Instagramih, Facebookih, Twiterjih … Pa tudi, če te ne razkrijeta, Q&A (questions and answers) – vprašanjem in odgovorom se, kot sem že dejala, ne boš mogla izogniti. Ampak nič ne de, boste pa končno razčistili, ali je LGTB obstajal od nekdaj, le da so se skrivali, ker so na pripadnike gledali kot na kužne ljudi, ali pa da bo to izginilo kot hipiji, kot pravita starša. Mislim, da sta tu v zmoti.

In takisto si v zmoti ti, ki živiš v strahu, da ga boš kaj kardinalno polomila in si uničila kariero. Sicer ne vem, kakšno kariero si si zamislila, ampak pričakovati, da ne boš nikoli nič naredila narobe, ali živeti v strahu, da boš kaj narobe naredila, je res nočna mora. Toda, draga moja, življenje je polno izzivov in pasti, a le redke napake so tako usodne, da se jih ne bi dalo popraviti. Nekaj se jih sicer da preprečiti. Geza bi rekel: »Če zagledaš na tleh bananin olupek, nikar ne zavzdihni in ne zajamraj 'spet bom padla', ampak se olupku izogni. Nekaj izzivov pa bo prišlo nenapovedano, nepričakovano in nima smisla se že vnaprej žreti, saj ne vemo, ne kdaj ne kakšni bodo. Pomembno je, da odločitev ne sprejemamo na hitro, ampak kar se da premišljeno. Lahko bi ti pol ure naštevala svoje napačne odločitve, pa sem, kot vidiš, še vedno živa in zdrava in vesela. Največja napaka pa bi bila, če bi živela v prepričanju, da si idealna in brezgrešna. Zato kar mirno spi.