Teta Justi

Živijo, Žalostna!

Dve veliki in zahtevni nalogi te čakata. Ne bo lahko, a nima smisla, da sadim rožice in te tolažim, v smislu, saj bo bolje, pa potrpi malo, upanje umira zadnje, pa…  še bi ti lahko kaj ponudila iz bogate zbirke tolažilnih nasvetov, a zato ne bi bilo nič boljše. Velikokrat ne gre drugače, kot bolj odločno se postaviti zase in svoje življenjske cilje, kar pa je še posebej naporno in zapleteno, ko je treba prepričati lastne starše. Toda če nekaj želimo in smo pripravljeni tudi nekoliko tvegati, je večina želja uresničljivih. Naj ti mimogrede omenim zgodbo moje stare prijateljice Mojce. Njena hči se je odločila za študij v drugem mestu, čeprav bi lahko to isto lahko študirala doma. Menila je, da je v drugem mestu študij boljši. Prijateljica Mojca in mož sta se uprla; čemu iti od doma, deliti družino, povečati stroške, ko pa bi lahko študirala v Ljubljani, kjer so doma. Da je ne bodo finančno podprli, so rekli. A deklič je bil odločen. Grem, pa četudi bom morala delati in študirati, ampak tista fakulteta tam je boljša od te tukaj in pika. Ko je čez mesec dni stala na vratih z dvema kovčkoma in vozovnico v žepu, sta starša ugotovila, da hči misli resno, sprejela njeno odločitev in ji pomagala. Nista obžalovala, kajti hči je danes ugledna znanstvenica.

Torej, kaj sem ti hotela povedati? Prva naloga je prepričati mamo, da hočeš biti veterinarka in da boš za to naredila vse, kar je v tvoji moči, in da bi bila vesela njene pomoči in podpore, da dosežeš življenjski cilj, a da ga boš poskušala doseči tudi brez tega. Verjemi mi, veliko uspešnih ljudi je to postalo, čeprav niso imeli razumevanja in podpore ne družine ne okolja. Poštar Geza je eden najbolj priljubljenih poštarjev v našem mestu, čeprav so doma pritiskali nanj, da prevzame kmetijo. Ne, se je uprl, pa ne zato, ker bi mu hlev smrdel, ampak ker je od otroštva želel postati prav – poštar. Stanoval je v sobici daleč od šole, ker je to bilo ceneje kot dijaški dom, v šolo je hodil peš, eno uro, da je privarčeval pri prevozu, občasno je delal pri razkladanju vagonov na železnici, a na koncu mu je uspelo. Na pošti so mu pozneje ponujali tudi delo v pisarni, a je vedno znova rekel, ne, hvala, in odkorakal s svojo torbo v deževen ali zasnežen dan in je 35 let kljuboval  mrazu in soncu. Tebi ne preostane drugega, kot da prosiš mamo, da si nekoliko drugače razdelite delo doma in na kmetiji, da bi tebi vendarle ostalo nekaj več časa za šolske obveznosti. Včasih pomaga, da se s starši pogovorijo tudi učitelji, ki znajo kar dobro prepričati odrasle, kako pomembna sta šola in izobraževanje za njihove nadobudneže, zato razredničarki povej, kaj so tvoje želje, cilji in kaj jim stoji na poti. Prosi jo, da si vzame čas za »en tak prijeten klepet ob kavici z mamo«. Škoditi ne more.

Druga naloga, ki zna biti prav tako precej zahtevna, a je rešitev odvisna predvsem od tebe, je, koliko si se dejansko pripravljena učiti, morda celo več kot tvoji sošolci. Namreč, pogoj za šolanje na srednji veterinarski šoli in potem za študij veterine so, kolikor vem,  zelo dobre ocene, teh pa, kot veš, ne prinesejo ne Miklavž, ne Božiček, ne dedek Mraz. Seveda ne podpiram mame, ki bi te k pameti in k boljšemu delu spravljala s kaznimi, kot je denimo: mi gremo na morje, ti boš pa doma, pri tem pa ti drugače bolj malo pomaga, da bi se lažje in več in bolje učila. Strpno, s pogovorom in preprostimi razlagami, kaj bi rada v življenju in kako bi to dosegla, poskušaj pripraviti mamo, da začne razmišljati malce drugače in postane del tvojega načrta do želenega cilja. Predlagaj ji, naj bo veterina vajin skupni podvig, na katerega bosta obe ponosni. Kaj obe, vse tri! Mislim tudi na tvojo sestro.