Teta Justi

Čavči, Težavka!

Da sem uspešna? Ne vem, nihče ni delal nobene statistike. Ampak to, da sem, denimo, lani uspešno pomagala 11 odstotkom najstnikov več pri reševanju njihovih težav kot leto prej, pa samo 2 odstotkom več kot pred dvema letoma, pa je res čisto zadnje, kar me zanima. Tu sem, da  razmišljam skupaj z vami, morda odprem kakšno novo okno v iskanju izhoda, da prisluhnem in k temu dodam kakšno mojo življenjsko izkušnjo ali pa premislek mojih prijateljev. Sploh pa se iz vaših pisem in razmišljanj še sama ogromno naučim, saj mi pomagate razumeti današnjo najstniško generacijo.

Zato sem vesela tudi tistih vaših pisem, ki mi jih pošljete že kot odrasli, samo toliko, da mi sporočite, kje ste, kako ste, kaj se dogaja. Ne bom pozabila Manje, ki se mi je tu in tam oglasila tudi potem, ko je bila na faksu, prvič pa sva se »povohali«, kot bi dejal Šnofi, ko mi je pisala pisemce z zelo podobno težavo, s kakršno se ti ukvarjaš danes. In danes so v teh časih občutki stiske, izgubljenosti, brezizhodnosti, žalosti … skratka depresije tako pogosti, še posebej pri najstnikih, da so celo znanstveniki staknili glave in začeli resno opozarjati učitelje, politike, starše in vse tiste, ki imajo opravka z mladimi, da se morajo takoj lotiti tega problema.

Naši mladi so v hudi stiski. Po nekaterih podatkih so se v času korone klici mladostnikov na številne organizacije, ki se ukvarjajo s pomočjo  mladim, potrojili. Torej, Težavka moja, sotrpinov ne manjka. Pa saj ni treba biti vrhunski znanstvenik, da bi ugotovil, da imajo tisti redki najstniki, ki smo jih lahko srečevali med zaprtjem šol, trgovin, parkov, med prepovedjo zbiranja in gibanja, tako neskončno žalostne obraze in motne poglede. Ljudje smo družabna bitja, malo je tistih, ki hočejo biti samoten otok, nujno potrebujemo neposreden fizični stik, dotik, objem, pogled iz oči v oči, ne pa preko zaslonov, s pomočjo Zoomov in množice družabnih omrežij.

Pravzaprav se uresničuje tisto, kar sem nekako večkrat napovedala, ko sem vas gledala, kako v družbi, namesto da bi se posvetili drug drugemu, raje gledate v pametne telefone – prišel bo čas, ko boste ugotovili, da ste zamudili številne priložnosti, da bi se tesno objeli. Nisem si pa mislila, še manj pa sem si želela, da bi se to pokazalo resnično na tako grob in nečloveški način, kot je ta presneta korona.

Ampak stiska, o kateri pišeš, je vseprisotna. Tudi med starejšimi. Tudi sama se zadnje mesece počutim, kot bi nosila težak kamen nekje med srcem in želodcem. Nimam niti prave volje niti prave ideje, kaj početi sama s seboj. Ogromno mi pomenijo in me pri zdravem duhu in pameti držijo vaša pisma, občasna, a preredka srečanja s prijatelji in napovedi, da gremo vendarle počasi, zelo počasi proti koncu te krize. Predvidevam, da je zdaj, ko ste spet v šoli, nekoliko lažje, vem pa, da bo še nekaj časa trajalo, da se vrnemo v normalo.

Zdaj je pravi trenutek, da dvigneš glavo in se ozreš okrog sebe. Pomlad je tu, narava se prebuja, oživlja, v življenju pa je vendarle toliko lepih stvari in toliko čudovitih ljudi, ki potrebujejo tvojo družbo, da bi bilo res škoda zapraviti ure in dneve za brskanje po družbenih omrežjih in tam spremljati neke tujce, ki imajo prav tako svoje frustracije, težave in ne najdejo pravega okna, da bi skozenj pokukali v lep, sončen, topel dan s prekrasnim modrim nebom.

No, zdaj pa še k najpomembnejšemu. Začni se, pa ne samo ti, velja za vse, pogovarjati o svojih težavah. Seveda, najprej s starši. Saj ne rečem, da bodo vedno in takoj razumeli vaše stiske. A če jim svoje probleme predstavite v obliki želje po pogovoru, po skupnem razmisleku, ne pa kot zahtevo, naj vam takoj pomagajo, ker tega pač ne morejo, jih bo večina sprejela ta izziv. Ne pozabite, starši imajo radi, da se jih vpraša, posluša, upošteva … Mi je jasno, da vsak njihov razmislek ne bo zlata vreden, a vseeno jim dobrohotno prisluhnite, morda pa tudi upoštevate. Kakšen njihov pogled vam ne bo všeč, a vseeno ga razumite kot poskus, da bi vam pomagali.

Skupno iskanje odgovorov na številna vprašanja utrdi družinske vezi, to pa je v teh časih zelo pomembno. Prosi starša, da si vzameta malo časa za klepet o vsem, kar se nam in vam dogaja, prisluhni jima, če imata kakšen nasvet, ti jima povej zgodbe, ki jih zaslediš na spletu, povej jima, s kakšnimi težavami in stiskami se srečujejo tvoji vrstniki. Če kdaj, je zdaj pravi čas, da malo bolj strnemo vrste, pokažemo več razumevanja, utrdimo v »normalnih časih«, ko nam ni bilo nič hudega, razrahljane vezi. Da bomo spet šli vsak po svoji poti, drug mimo drugega, bo še dovolj časa.