Teta Justi

Živijo, Kitaristka!

Tudi jaz ne bom izgubljala časa in ti bom kar naravnost povedala. Nisi kriva za mamino bolezen in nisi kriva, da v vaši družini kronično primanjkuje denarja in da imate zgolj za osnovno preživetje. Otroci niso in ne morejo biti krivi za težave staršev. Življenje zna biti krivično, ne gre vedno in vsem tako, kot bi bilo prav, a tega ne sme nihče naprtiti otrokom. Lahko si kriva, da nisi napisala domače naloge, da sosedi ne rečeš dober dan, da sošolki ne pomagaš pri učenju … Lahko narediš kaj narobe, a nič od tega ne sme in ne more biti razlog, da starši ali kdorkoli drug dvigne roko nate.

Žal, to še vedno ni pravilo pri vseh, v vsaki družini. Je sicer bolje kot nekoč, ko je vzgoja, kot zna povedati poštar Geza, največkrat temeljila na šibi in pasu, a dokler ne odpravimo še zadnje klofute, ne moremo biti zadovoljni. Saj veš, kaj po navadi rečemo. Najprej poskušaj z mirnim pogovorom z mamo in očijem. Se zavedam, da tudi njima, sploh v teh razmerah, ni lahko. Tudi ti ju moraš razumeti, zato prijazno prosi za pogovor o vsem, kar vas muči, ponudi pomoč, kolikor pač lahko ti pomagaš, prosi, da ti pojasnijo, zakaj ne smeš tega ali onega, čemu toliko prepovedi, čemu dretje, če pa bi se lahko v miru dogovorili.

Pa ne poskusi tega samo enkrat. Naj ti ne bo odveč in poskušaj večkrat. Počakaj na pravi trenutek, ko morda doma ni tako napeto, ko je vzdušje morda kanček bolj sproščeno. Več se pogovarjamo, lažje pridemo do rešitev. Zato naj ti ne bo težko, predvsem pa naj ti ne bo nerodno pogovoriti se o svojih težavah tudi z razredničarko in šolsko psihologinjo. Ne boš verjela, še jaz, pri svojih letih in izkušnjah, za marsikatero težavo iščem rešitev tudi s pogovorom s tistimi, ki jim zaupam, ki so moji prijatelji ali pa so strokovnjaki. Ni mi nerodno, ni me sram. Več glav več ve. Poštar Geza pa tudi sosed Milivoj sta mi neštetokrat pomagala že s tem, da sta skupaj z menoj ob popoldanskem čaju s piškotki razmišljala in premlevala o kakšnem problemu.

To, da si takšna perfekcionistka, pa je tudi kar precej velika  težava. Občutek, da mora biti vse popolno in da ne boš zadovoljila ne sebe ne drugih s tistim, kar počneš, je včasih tako moteč, da bolj hromi kot spodbuja k akciji. Če nisi nikoli zadovoljen, je zelo zoprn občutek. Človek je vedno bolj nesrečen, nergav, siten in, verjemi mi, to ni dobro za duševno zdravje in mir.

Ampak, Kitaristka moja, človek niti v sanjah ni popolno bitje, človek dela napake, človeško življenje je sestavljeno tudi iz zgrešenih potez in odločitev. Naj se sliši malce trapasto, ampak še dobro, da je tako, kajti če bi bilo vse perfektno, bi bilo dolgočasno in nezanimivo, brez izzivov, brez šarma in humorja. Zato, privošči si kakšen zdrs, kakšno napakico, dobro dene, če nisi popoln, pa tudi drugim dovoli, da niso popolni. Verjemi mi, veliko bolj zabavno bo, manj stresno, manj napeto. Življenje bo lepše in če si kaj zaslužiš, je prav to – lepše življenje.