Teta Justi

Draga 99problems!

Vaša pisma ne morejo biti neumna. Lahko so malce predolga, a to tvoje ni. Sem dobila že tako dolga, da so zasedla toliko prostora v Pilu, da sem lahko na koncu odgovorila z največ dvema stavkoma. Je pa res, da je včasih lažje pisati na dolgo kot svoje misli strniti v sedmih stavkih. Sosed Milivoj, upokojeni profesor, je svojim dijakom rad dejal: »Jasno v glavi, jasno na papirju!« Ampak kdo med najstniki ima vse jasno v glavi? Jaz že nisem imela. Tja nekje do osemnajstega leta sem imela v glavi kombinacijo orkana s pragozdom. 

Vidim pa, da se od časov mojega drgnjenja šolskih klopi do danes nekatere stvari niso spremenile niti za milimeter. Vedno so bili, obstajajo še danes in očitno bodo kar še nekaj časa tisti, ki radi na hitro prepišejo domačo nalogo, ker imajo vedno toliko drugih sila nujnih opravil, da je ne utegnejo napisati sami. Ne bom se delala svetnice, tudi meni se je zgodilo, da sem pozabila napisati domačo nalogo in sem jo, priznam, pet minut pred uro preplonkala od sošolca, ampak to je bilo sila redko, potem pa sem se odločila, da bom raje povedala učiteljici, da je nimam. Malo so me sošolci čudno gledali, ampak meni se je vendarle zdelo pošteno, da ne grem skozi življenje s tujim delom. Sem pa tudi sama marsikateremu dala, da je prepisal. Kaj vem? Ni se mi zdelo tako pomembno, čeprav sem se zavedala, da nekako podpiram njihovo lenobo ali neodgovornost.

Nisem pa tega počela, da bi s tem kupovala prijateljstvo ali naklonjenost. Če sem iskrena, nekaj tistih, ki so radi prepisali mojo domačo nalogo, so potem postali ugledni in umni možje. Zato pa si danes malce v šali rečem, no, Justi, vidiš, uspeli so v življenju tudi s pomočjo tvojih domačih nalog. Imaš pa prav, ko rečeš, da nočeš biti njihova mama in vzgojiteljica, da si ne želiš naložiti na ramena  zahtevne naloge njihove (pre)vzgoje. Da boš popravljala tisto, kar so zamudili pri vzgoji njihovi starši – odpade! Težko, mukotrpno delo je to, brez velikih možnosti za uspeh. Lahko pa jim, malce za šalo, malce pa zares, predlagaš, da jim boš kdaj pa kdaj »posodila« domačo nalogo, če pristanejo, da jim kdaj pa kdaj pravočasno razložiš snov, ki jim ne gre. Veš, kako pravi stara kitajska modrost? »Ne daj človeku ribe, ampak ga nauči, da si jo ujame sam.«

Vem, da ti bodo nekateri zamerili, da bodo vihali nosove, češ, glej jo važičko, ampak glede na to, da šole ni do septembra, teh težav ne boš imela. Bi pa bilo dobro takoj v začetku, ko spet sedete v šolske klopi, postaviti jasna pravila igre in jim povedati, da prepisovanje domačih nalog pride v poštev v zelo redkih, izjemnih primerih in da to ne bo več samo po sebi umevno. Pomoč da, prepisovanje ne. Nikar ne čakaj s temi pravili do novembra, saj se bodo do takrat spet razvadili, človek pa se težko odpove lagodju in udobju.

Bo pa mogoče ta poletni premor do začetka novega šolskega leta pomagal nekako pomiriti čustva do teniškega vaditelja. Malo v tolažbo. Malo je najstnic, ki jim včasih ne bi bil všeč starejši mladenič – učitelj, bratov prijatelj, trener, sosed iz 5. nadstropja, ki ga srečaš v dvigalu. Zakaj? Ker so drugačni od vsakodnevnih vrstnikov, sošolcev, ki so zmedeni, nezreli, sramežljivi, neodločni, besedno grobi, nespretni, skratka, izgubljeni v vesolju, povrhu vsega tudi štorasti, z včasih predolgimi okončinami, z mozolji… A ne pozabi, tudi ti »grdi rački« bodo čez nekaj let lepi, pametni, samostojni, dobro grajeni, duhoviti, pozorni in, kar ni nepomembno, tvojim letom bolj primerni. Vidim, da si deklič z obema nogama na tleh in da ti je povsem jasno, da bo treba počasi hladiti čustva, kajti osem let razlike ne igra nobene vloge, ko gre za 30-letnika in dvaindvajsetletnico. Zdaj ko jih  imaš 13, pa bi odnos med vama zanj bil ne le zelo neprijetna zadeva, saj verjetno ne bi hotel prizadeti tvojih čustev, ampak takšen odnos tudi zakonsko ni dovoljen. Saj me poznaš in veš, da vedno svetujem odkritost, ampak v tvojem primeru ti raje svetujem, naj tvoja čustva ostanejo tvoja majhna skrivnost. Ne vem, ali imaš res tako dobro prijateljico, prijatelja, ki bi mu lahko zaupala svoje težave in ne bi zaupane skrivnosti delil z nikomer, pa četudi bi ga mučili. Ne bi bilo namreč dobro, da pride trenerju na ušesa, kaj čutiš, in potem tudi on ne bi vedel, kako naj se obnaša, da ti ne bi vzbujal lažnih upov in da se te ne bi moral izogibati. Vse to pa bodo samo prijetni skrivni spomini, ko se bo pojavil tvoj vrstnik, ki se je izvil iz pubertetniške zmedenosti in se je iz ličinke prelevil v lepega metulja. To pa niti ni tako oddaljena prihodnost.