Teta Justi

Draga moja Obupana!

Na debelo bi se ti zlagala, če bi te poskušala potolažiti in pomiriti z enim stavkom, ki ga odrasli zelo radi uporabljamo, ko hočemo koga na hitro potolažiti in mu pokazati sočutje. Glasi se: »Te čisto razumem, zelo dobro vem, kako ti je.« Kdor ni bil v takšnem položaju, ni občutil odsotnosti starševske ljubezni, ni občutil starševskega hladu in popolnega pomanjkanja sočutja, ta res ne more reči, da razume, kako ti je. Kdor se kot strokovnjak ne ukvarja s stiskami mladostnikov, ta težko dojame, kako ti je, ko sediš zraven očeta, ki ga imaš rada, ki pa se do tebe obnaša kot do hloda, ki ga je nekdo čisto slučajno odložil zraven njega na kavč. In to hloda, ki zraven še govori stvari, ki ga čisto nič ne zanimajo.

Imela sem srečo, da sem odraščala  družini, v kateri sta starša vedno našla čas, da sta prisluhnila meni in sestri, pa ne samo prisluhnila, ampak tudi pokomentirala, kar sva jima povedali, povedala svoje mnenje, dala nasvet … Veliko mi je pomenila ta pozornost in vem, da bi bila, prav tako kot si ti, strašansko žalostna, če tega odziva ne bi bilo. Dobro, razumem, da včasih nismo pozorni do tistega, kar nam drugi govorijo. Poštar Geza mi včasih reče: » Justi, drugič se bom raje pogovarjal s fikusom v kotu ali obešalnikom v predsobi, saj sploh nisi zraven.« Kar je res. Se mi tu in tam zgodi, da sem z mislimi v vaših pismih, v vaših problemih in zmanjka pozornosti za Gezo. Se mu takoj opravičim in prosim, da mi pove še enkrat. Saj tudi njega včasih »zmanjka«. Čisto človeško, razumljivo.

Da pa svojemu otroku, ki ga vidiš zgolj občasno in se mu v vmesnem času zgodi toliko stvari, ki bi jih rad delil z očetom, ne nameniš niti pol ure pozornosti, je pa že od sile in grozno nespodobno, nestarševsko, nevljudno. Priznam, odrasli imajo kup svojih problemov, o katerih niti ne želijo govoriti s svojim naraščajem, kar je sicer po moje sila narobe, ampak to ni in ne more biti opravičilo, da vsaj nekaj časa, ki ga preživijo s svojimi otroki, ne namenijo pozornemu poslušanju tistega, kar jim imajo povedati. Kaj kvasim? Ne samo poslušanju, ampak aktivnemu sodelovanju v pogovoru. To mladostniki potrebujejo kot Sahara dober naliv dežja.

Torej, kaj storiti? Saj  me poznaš. Vedno rečem – najprej je treba staršem povedati, kaj vas muči. Povej očetu in tudi mami, da takšni obiski nimajo nobenega smisla, če s sestrico od očeta nimata čisto nič, razen občasne strehe nad glavo in morda kosilo. Da bi čebljala z očetom, ki gleda v telefon, je izguba časa. Da bi bila z njim samo zato, da izpolni dogovor o tem, kdaj in koliko boš z enim ali drugim staršem, in da bo na zunaj videti kot skrben oče, je čisto brez veze. Brez slabe vesti ali strahu povej, da s sestrico potrebujeta očeta, ki čas z vama dejansko nameni vama, očeta, ki ga zanima, kaj počneta, kaj se vama dogaja, očeta, ki pomaga, očeta, ki se z vama igra, ki vaju malce razvaja in vzgaja, pelje na izlete, skratka, vama življenje naredi lepše. To povej in potem počakaj, da vidiš, ali in koliko te, če sploh, resno jemlje.

Nobene spremembe? Potem je res čas za načrt B. Pač ne greš k njemu. Da bi se vsakokrat počutila kot breme, kot nekaj zoprnega, a neizogibnega, kot tujek in tujec, je veliko hujše kot boleče spoznanje, da nimaš stika z enim od staršev, ki ga sicer imaš rada in ga tudi potrebuješ. A ne takšnega, kakršen je zdaj. Žal moramo v življenju včasih narediti tudi zoprne poteze, sprejeti neprijetne odločitve, a nekje je vedno treba postaviti piko, mejo in potem ubrati neko novo, boljšo pot. Ker pa več glav več ve, se poskušaj, če imaš možnost, o tem problemu pogovoriti s kakšno teto, stricem, starimi starši, ki bi morda lažje vplivali na očeta, da vaju s sestrico sprejme bolj ljubeče, vama nameni vso pozornost in vama vrne občutek, da vaju ima rad in da sta vidve njegov največji zaklad.