Teta Justi

Zdravo, zdravo tudi tebi, Čist-mimo!

Naj te ujčkam, tolažim, pomilujem, naj ti rečem ubošca ti, se zjokam nad kruto usodo…? Nič od tega ne bom naredila, ljuba moja petarda na dveh nogah. To je najmanj, kar potrebuješ. Si pač, kakršna si. Prepričana sem, da sploh nisi slaba oseba, prepričana sem, da si dobrega srca, če se potrudiš, si tudi prijazna in ljubezniva, samo sila kratko zažigalno vrvico imaš in pokneš, kot bi rekel poštar Geza, preden rečeš keks in prešteješ do tri. Seveda imaš težave z obvladovanjem ali nadzorovanjem jeze ali močnega izražanja čustev.

A nisi ne prva ne zadnja, ne edina. Eni so takšni po značaju, nekaj so pač prinesli z geni, drugi so hitre jeze, ker jih življenje ni božalo in so zato zjutraj besni nase, popoldne pa na ves svet, tretji, ker se jim zdi, da bodo tako lažje uresničili svoje cilje … Sosed Milivoj je miren kot sivo svinčeno morje pred nevihto, Geza, sicer ena sama velika duša, pa je pogosto jeznorit, poskočen, kratke, a močne jeze, da mu včasih kar rečem, Geza, ljuba duša, umiri se, sicer ti bom pobrala iz ta zadnje vse baterije.

In ker smo takšni, kakršni smo, in ker se ni tako enostavno vedno nadzorovati, imeti na vajetih, kot so včasih rekli, potem seveda  nosimo zaradi tega tudi posledice. Nič usodnega, nič tragičnega, vendar ni včasih nič kaj prijetno, da smo, kar smo. Glej, tudi mirnim, tihcanim, skoraj nevidnim, tistim, ki nikoli ne dvignejo glasu, ki se, vsaj na glas, navzven, ne jezijo, ne cvetijo vedno in zgolj rožice. So neopazni, »sive miške«, ki se jih izogibajo, jih ne vabijo na žure, ker so nezanimivi, otožni kot deževen jesenski dan. Ti pa pokaš, si glasna, grdo pogledaš, se upiraš, nergaš … Skratka, precej drugačna, včasih naporna in takšnim se raje izognejo, kot pa da bi jih  sprejeli in razumeli. Takšnih se ustrašijo, ker so  vihravi, nepredvidljivi.

Da še nimaš fanta?  Ni panike. Pravi še ni prikolesaril mimo. Prikolesaril pravim zato, ker princev na belih konjih ni več. Ampak, roko na srce, tvoja ognjevitost, srboritost, eksplozivnost so lahko tudi razlog, da še ni tistega pravega. Fantje tvoje starosti so, čeprav že igrajo »prave dedce«, praviloma plahi in negotovi. Če bi ti malce omilila, zmehčala ostre robove svojega javnega nastopanja, obnašanja, izražanja, bi se verjetno kakšen lepotec prej in lažje opogumil, da pristopi in poskuša v tvojem srcu prižgati plamen ljubezni. Samo ne naderi ga, lepo prosim, če se opogumi, saj ni nič kriv, da si mu všeč.

In naslednjič, ko ti bo mama naložila kakšno kazen, najprej preštej do deset, to vedno naredi poštar Geza, potem pa prosi mamo, da ti pojasni, čemu kazen, ko pa se že sama dovolj žreš, in naj razmisli, ali morda pogovor, podpora, skupno delo niso boljši način za doseganje boljših uspehov, kot je kaznovanje. Ker pa iz pisma slutim, da ti ni vseeno, ker si takšna »bombica«, vzemi si  tu in tam, takrat ko nisi zelo jezna, malo časa in pomisli (razmisli), da s svojimi izbruhi nekoga, ki je povsem nedolžen, tudi prizadeneš, čeprav tega nočeš in si tega ne zasluži. Ni lahko, a poskusi. Zaradi ljudi, vrstnikov, prijateljev okrog sebe. Pa tudi ti se boš boljše počutila. Boljše se boš počutila tudi, če ne boš zavidala vrstnicam, sošolkam, da imajo fante, ti pa ne.

Ne kupim pa tvoje ugotovitve, da imajo fante, čeprav so grde. Ne, niso grde. So drugačne, morda ne ustrezajo tvojim ocenam lepote, v nobenem primeru pa niso grde. So bolj dostopne, verjetno manj eksplozivne, manj ostre in nergave, zato se fantje lažje opogumijo, da stopijo zraven in pokažejo svoja čustva. Tudi k tebi bo nekdo pristopil, verjemi mi. Dobro bi bilo, da takrat ne bi bila jezna, ker se lahko zgodi, da ne boš opazila, kako čudovit mladenič se zanima zate.