Teta Justi

Čavči, ljubi moj na pol zgrizljani piškotek!

Hvala za skrb. Kako naj rečem? Sem še kar v redu, mislim glede zdravja in odnosov z bližnjimi in družabnega življenja. A kaj pomaga, ko sta mi, kot sem napisala v uvodu, korona in vojno trpljenje ljudi naredila v želodcu takšno kepo, da se ne počutim sproščeno, radostno, pomladno razigrano, kot se za ta čas leta spodobi. Neka teža in moreč občutek me spremljata ves dan in še dobro, da sem optimistka in si rečem, jutri bo bolje. In ker naslednji dan ni bolje, me to ne potre do konca, ampak spet napovem – jutri bo bolje.

Zdi se mi, da tudi ti nosiš v trebuščku nekakšno kepo. Zaradi drugega razloga kot jaz, a to nič ne spremeni. Je boleče in moteče. Seveda imaš slab občutek, ko vidiš, da se med mamo in očetom zaiskri, vname prepir, česar se pač ne da vedno skriti. Ampak, dajva pogledat problem z drugega konca, bova morda lažje dojeli in sprejeli, kako potekajo odnosi med ljudmi. Ni idealnih odnosov, morda v kakšnem pocukranem filmu, a v resničnem življenju nesporazumov, sporov, tudi povišanih glasov, jeze in trme ne manjka. Nismo narejeni iz enega kosa, različni smo, zelo različni in zato imamo na številne stvari različne poglede, drugače jih doživljamo, tolmačimo, rešujemo.

V odnosu dveh, če hočeta kaj doseči, je pomembno soglasje, treba je doseči kompromis, kar pa ne uspe vedno. Debelo bi se zlagala, če bi rekla, da se med menoj in Gezo včasih ne zaiskri. Ne boš verjela, tudi pri taroku. Celo s sosedom Milivojem, upokojenim profesorjem, ki stanuje dve nadstropji nad menoj, ki je sicer najbolj miren in miroljuben človek, se včasih spremo, pa čeprav smo izjemni prijatelji, vedno skupaj kot rit in srajca. Torej, tvoja dva nista nobena izjema. Se pa v nečem le razlikujeta od mnogih drugih parov. Svoja nesoglasja poskušata odpraviti med seboj, ko sta sama, ne pred otrokoma. In to je treba spoštovati.

Nešteto parov se ne zna obvladati in ne zna ali ne zmore svojih sporov reševati na štiri oči, ampak to počne vpričo otrok. Tam so prizadetost, strah, obup in stiska pri malčkih nepopisni, posledice pa znajo biti tudi dolgotrajne. Da o kakšnem fizičnem obračunavanju niti ne govorim. Pa nikar ne misli, da je to redek pojav. Ah, kje pa. Če samo pogledaš pisma, ki prispejo v ta naš kotiček, ti je jasno, da je žal tega veliko, veliko preveč. Tvoja dva pa se vendarle zavedata, da otroci ne smejo biti žrtve starševskih nesporazumov, in zato prepire in nesporazume odlagata na čas, ko sta sama, in jih zakrijeta z morda nekoliko posiljenimi nasmehi. Ampak tudi to je boljše od glasnega prepira ali celo zmerjanja in morečega dolgotrajnega molka. Močno in srčno upam, da občasni nesporazumi med starši ostanejo v okviru »normalnih« prepirov med odraslimi in da mami ne bo več odlašala z odhodom k zdravniku.