Drevesa so prijetno in priznam, celo vabeče šelestela. Kljub mrazu so obdajala nenavadno toploto. Bila so prijetna. A prazna.
Na njih ni bilo niti ene gozdne živali. Le nekaj listov, ki jih veter še ni ponesel dalje.
Ob tem me je zvil neprijeten občutek osamljenosti. Nekaj namreč ni v redu.
Naglo sem stopala dalje, z mislijo, da moram čim hitreje najti Cala.
Ali koga drugega. Vseeno mi je koga, le da ne bom sama. S pretežno slabimi mislimi in ne zavedanjem se, kje pravzaprav stopam, sem končno prišla do roba gozda. Še vedno je bilo vse tiho, a nekaj me je izredno razveselilo. Od konca najbližjega drevesa, se je namreč videlo mesto.
Z mislijo, da bodo tam ljudje, sem stekla neznanemu kraju naproti. Zdelo se mi je, kot bi lebdela in če ne bi vedela, da to ne more biti res, bi bila že resno zaskrbljena.
In tedaj sem končno uzrla veličasno mesto.
A nekaj ni bilo prav. Ne da bi se dodobra zavedala, mi je pogled zdrsnil navzgor. Že trenutek za tem pa me je oblila čisto prava groza.
»Duhovi,« sem prestrašeno šepnila.
<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<<

Ojla,
ta del je malo krajši, ker nisem imela veliko časa. Upam, da vam je bil vseeno všeč.

Lep vikend vsem,
Nice girl