*b*Ti*b*

Včasih pridejo dnevi brez sonca,
ko temne misli dežujejo brez konca,
veter v glavi premetava skrbi,
in zdi se ti, da nikjer ni poti.

Takrat prideš ti,
kot mavrica po nevihti.
Kot sončni žarek, ki solzo posuši,
prijatelj, ki zidove do srca zruši.

Tvoje besede so kot toplina na dlani,
kot šiv na moji rani.
V tvojem glasu najdem mir,
tudi ko vse se spreminja v prah in kup ovir.

In če pride dan, ko se znova stemni,
vedi, da me tvoj glas vedno prebudi.
Ker s tabo je lažje dihati spet,
s tabo vihar utihne in pomlad požene svoj prvi cvet.