Tujek v Garoni 1. del
5
MrbitdajaMrbitdane
Iz Dnevnika Sebastiena Hebrasa, 17.5. 1920
Dragi Tyrone!
Danes je velik dan. Iz Bordeauxa se vračam nazaj v svoj rojstni kraj, Martou-sur-Garonne. Komaj čakam, da vidim modro Garono, vijugaste ulice mojega kraja in šolo, staro opečnasto zgradbo s katero je povezanih toliko mojih lepih spominov. Ne bi verjel, kakšna nostalgija me preplavlja! Vsi ti spomini izpred vojne - brat, moj najboljši prijatelj Noel Torres in ona, ki jo najbolj pogrešam. Moja ljubezen, Julienne Madelaine Matisse, je tista, ki mi je ohranjala upanje na fronti. Prav zato ne morem več čakati, da jo spet vidim. Če so seveda preživeli vojno! A vse vojne grozote sem pustil za sabo. Nikdar več ne bom zapusti mojega kraja, tam bom umrl, upajmo, da mirno in srečno. Če se mi bo posrečilo, ne bom nikoli več pomislil na Ypres, se nikoli več spomnil na dolino Soče. Upam, da se bom končno zaročil z Julienne, čeprav me je sedaj za pol roke manj.
Nameravam postati pekov vajenec, čeprav pohabljen kot sem, nimam veliko možnosti. Na fronti sem nekaj časa sem bil pomočnik kuharja, pekel sem vojaški kruh tudi po moji poškodbi.
Zdaj se pa moram posloviti, Tyrone. Za nobeno ceno ne smem zamuditi tega vlaka. Po štirih letih vojne in dveh letih tavanja po Italiji, Nemčiji in Franciji moram spet videti svoj kraj. Videl sem preveč uničenja, moram spet videti celoto in popolnost mojega kraja. Tja vojna, na srečo ni prišla.
Iz pisma mami Renanda Brosseauja, dne 17.5. 1920
Draga mama!
Pišem ti iz moje nove hiše v zakotnem kraju Martou-sur-Garonne. Sem so me premestili po moji prošnji za premestitev, zakaj v Bordeauxu nisem več zdržal. To mestece ima približno 800 prebivalcev in dvajsetglavo policijo. Na policijski postaji sem preveril kriminalno zgodovino mesta in ni bila dolga. Najhujši zločin je bil umor leta 1886. Dela za policije je malo, zločinco se redko prikažejo.
Moram reči, da so me domačini lepo sprejeli. Imam zelo prijazne sosede, pravo nasprotje tvojih v Lyonu. Pripravili so manjšo vselitveno zabavo in na njej sem spoznal prav prijetnega moža, Bruna Jacquerja. Mislim, da sem dobil prvega prijatelja v tem mestu. Povedal mi je, da še vedno čutijo posledice vojnih ukrepov in racioniranja.
Pravo nasprotje sosedov in prijatelja je pa moj šef. Je zelo strog in od sodelavcev sem slišal prave grozljivke o njem. Kot vedno, mi je moj znanstveni racionalizem preprečil, da bi jih jemal preveč resno. Seveda pa bom previdnejši ob njem, kot si mi vselej svetovala naj bom.
Kako pa kaj gre v Lyonu? Je vse v redu? Piši mi kmalu, saj veš da vedno rad berem tvoje prigode s svojimi prijateljicami in pripovedke, s katerimi opravljaš ljudi.
Lep pozdrav iz Martouja,
Tvoj Renand
Dragi Tyrone!
Danes je velik dan. Iz Bordeauxa se vračam nazaj v svoj rojstni kraj, Martou-sur-Garonne. Komaj čakam, da vidim modro Garono, vijugaste ulice mojega kraja in šolo, staro opečnasto zgradbo s katero je povezanih toliko mojih lepih spominov. Ne bi verjel, kakšna nostalgija me preplavlja! Vsi ti spomini izpred vojne - brat, moj najboljši prijatelj Noel Torres in ona, ki jo najbolj pogrešam. Moja ljubezen, Julienne Madelaine Matisse, je tista, ki mi je ohranjala upanje na fronti. Prav zato ne morem več čakati, da jo spet vidim. Če so seveda preživeli vojno! A vse vojne grozote sem pustil za sabo. Nikdar več ne bom zapusti mojega kraja, tam bom umrl, upajmo, da mirno in srečno. Če se mi bo posrečilo, ne bom nikoli več pomislil na Ypres, se nikoli več spomnil na dolino Soče. Upam, da se bom končno zaročil z Julienne, čeprav me je sedaj za pol roke manj.
Nameravam postati pekov vajenec, čeprav pohabljen kot sem, nimam veliko možnosti. Na fronti sem nekaj časa sem bil pomočnik kuharja, pekel sem vojaški kruh tudi po moji poškodbi.
Zdaj se pa moram posloviti, Tyrone. Za nobeno ceno ne smem zamuditi tega vlaka. Po štirih letih vojne in dveh letih tavanja po Italiji, Nemčiji in Franciji moram spet videti svoj kraj. Videl sem preveč uničenja, moram spet videti celoto in popolnost mojega kraja. Tja vojna, na srečo ni prišla.
Iz pisma mami Renanda Brosseauja, dne 17.5. 1920
Draga mama!
Pišem ti iz moje nove hiše v zakotnem kraju Martou-sur-Garonne. Sem so me premestili po moji prošnji za premestitev, zakaj v Bordeauxu nisem več zdržal. To mestece ima približno 800 prebivalcev in dvajsetglavo policijo. Na policijski postaji sem preveril kriminalno zgodovino mesta in ni bila dolga. Najhujši zločin je bil umor leta 1886. Dela za policije je malo, zločinco se redko prikažejo.
Moram reči, da so me domačini lepo sprejeli. Imam zelo prijazne sosede, pravo nasprotje tvojih v Lyonu. Pripravili so manjšo vselitveno zabavo in na njej sem spoznal prav prijetnega moža, Bruna Jacquerja. Mislim, da sem dobil prvega prijatelja v tem mestu. Povedal mi je, da še vedno čutijo posledice vojnih ukrepov in racioniranja.
Pravo nasprotje sosedov in prijatelja je pa moj šef. Je zelo strog in od sodelavcev sem slišal prave grozljivke o njem. Kot vedno, mi je moj znanstveni racionalizem preprečil, da bi jih jemal preveč resno. Seveda pa bom previdnejši ob njem, kot si mi vselej svetovala naj bom.
Kako pa kaj gre v Lyonu? Je vse v redu? Piši mi kmalu, saj veš da vedno rad berem tvoje prigode s svojimi prijateljicami in pripovedke, s katerimi opravljaš ljudi.
Lep pozdrav iz Martouja,
Tvoj Renand
Moj odgovor:
rožica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
vse je slabo
Torej mam problem s staršema. Torej zame bi vsi rekl da sm ful srecna v zviljenu da mam ful fajne starse in da smo taka vesela družina. Ampak temu ni čist tko. Sj ne rečem kdaj se mamo res res fajn in takrt sm zlo srečna kdaj pa je vse slabo da mi gre cel dan na jok in zvečer se zjokam v pojstli. Torej mami včasih pije. Ima obdobje ko ne in takrat je super. Zdaj pa je spet obdobje ko skriva pijačo po sstanovanju in jaz sm že dost stara da vem kdaj je kaj pila ker se ji vidi po obnašanju. Sj ni grozno pijana mi pa to čisto nič ni všeč. Tud za očijem se vse večkrat kregata. Zdj je oči že 3 dni čist hladen in žalosten. Oba hočta to pred mano mal skrit ampak jima gre očitno bl slabo. Zdj je pa še oči najdu nek vin nekje skrit in je katastrofa. Prov otročja sta že. Recimo mami zameri in gre v sobo in ati skuha kosil in ona pol tega ne je in mi gre nasleden dan govort dda kaj zj on misl da je k je skuhal ta kosil. Pol mi zvecer ati rece bom naredu neki drudzga da ne bo presimpl da nav problemov in ja. In pač najbl slabo je to da je v hiši tok slb vibe da mi gre cel čs na jok. Vedno k se pogovarjata mi srce nabija da bo en znoru. Vem da se tud od drugih starši kregajo ampak vsi k jih js pozanm majo vsaj enga brata al pa sestro in to je pol mal lažje. Js sm pa edinka. PA še mami ma neke zdravstven težave in me je strah da ni kj narobe. Kaj nj ?? A nej se vmešam all nj rajš vse pustim prmir? A se še komu kj takega dgaja?
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(315)
Srednje.
(197)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(54)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: