Iz policijskega poročila Renanda Brosseauja, 26.5. 1920

Danes ob 6.23 je bilo najdeno truplo Julianne Madelaine Matisse. Najdeno je bilo na Biskajski ulici ob križišču z Azurno ulico. Žrtev je bila stara 25 let. Smrtne rane so bile zadane z ostrim predmetom v trebuh in prsa. Umrla je verjetno zaradi izkrvavitve. Ocenjeni čas smrti je 2.00 - 3.00 zjutraj.
Edina priča je Celistine Torres, stara gospa, ki živi v hiši ob prizorišču umora. Trdi, da je videla morilca. Njeno pričanje je zanimivo. Priča naj ne bi mogla zaspati, potem ko se je zbudila okoli 1.30 zjutraj. Uro je določila po občutku. Odšla je v kuhinjo po uspavalne tablete, ko je zaslišala tope udarce. Hitro je stopila do okna, kjer je v svetlobi ulične svetilke videla moškega. Po oceni priče visok naj bi bil 190 cm, z veliko bradavico nad nosom. Oči naj bi imel temne, obrvi goste in lase rjave barve. Na glavi naj bi imel črno baretko. Bil naj bi neobrit.
Zbrali smo 10 osumljencev, a nobeden od njih ni imel bradavice. Še najbolj je bil opisanemu storilcu podoben vojni veteran Sebastien Hebras. Priča je prepričana, da je on morilec, saj naj bi si naredil umetno bradavico, da bi "pobegnil roki pravice". Ostaja glavni osumljenec, saj ni odgovarjal na vprašanja. Vsi psihologi so si enotni, da je bil v šoku.
Preizkava še poteka, ob morebitnem vidnem napredku bomo naredili novo poročilo.

Iz Dnevnika Sebastiena Hebrasa, 27.5. 1920

Dragi Tyrone!
Obupan sem. Tako bi se lahko milo opisalo moje zdajšnje stanje. Julianne je mrtva. Umorili so jo. Ne vem kako naprej. Ne vem, kako naj živim. Življenje je izgubili pomen. In ne samo, da je mrtva, jaz sem glavni osumljenec za njen umor!
Včeraj, ko sem izvedel, sem bil popolnoma v šoku. Nisem mogel govoriti, še hodil sem komaj. In v takem stanju sem bil na policijskem zaslišanju. Po mučni uri in pol so me končno spustili in opotekel sem se domov. Tam sem jokal, kot jokam zdaj, ko to pišem. Solze bruhajo iz mojih oči kot voda na renskih slapovih. Počutim se, kot da je v meni neskončen vodnjak žalosti, ki ga moram izprazniti skozi moje oči. Ta občutek mi uničije vse užitke življenja.
Včeraj po dveh urah neprestanih solz, sem odšel v gostilno. Upal sem, da bo pijača mojo žalost omilila. Da me bo razvedrila. Po šestih kozarcih močnega terana sem obupal ter se močno pijan odmajal domov. Tam sem poskusil spati, a nisem mogel. Solze mi niso dovolile pobega v sanje. Šele proti jutru sem uspel zaspati.
Zbudil sem se poten in z grozljivim mačkom. Nemudoma sem se spomnil dogodkov prejšnjega dne in začel hlipati. Šele sedaj, ob desetih, sem vstal. Priznam, da me obhajajo samomorilne misli. In zdijo se mi smiselne. Zadal sem si cilj, da bom spet osvojil Juliennino srce. Cilj sedaj ni več mogoč, življenje nima smisla. Upanje je že zdavnaj izginilo. Vseeno vztrajam. Ne vem, zakaj.