Zgodba: TujecZgodba o prav posebnih igračah 1. del
6
To je zgodba o Sarah. O Sarah in njenih igračah. Sarah je bila 8 letna deklica, ki je živela na Floridi v Jacksonwillu. Imela je povsem navadno življenje. Živela je v vrstni hiši, starši pa so delali v Douglas Anderson School of the Arts. Najbolj pomembno pa je to, da je imela Sarah veliko igrač, mislim, res VELIKO. In ta zgodba je vsaj malo čarobna. Čarovnija pa je ena izmed stvari, ki se jih ne da razložiti. Tu ni logike. Tudi če si ZELO pameten. Pa čeprav naj bi bili znanstveniki še tako pametni, jim take zgodbe niso bile nikoli jasne. In to je ena od takih zgodb.
Naša zgodba se začne poleti, dva dni pred koncem šole. Sarah je končevala 3. razred. In vsak dan je prišla domov ob 14:30. Za nekoga, ups, nekatere, je bil ta čas rajski. To so bile Sarahine igrače. Pliškoti, barbike, kužki, mucki, dinozavri… Veste, ko si ljudje zamišljamo, da naši predmeti govorijo in nas razumejo? Sarah si tega ni bilo treba zamišljati, a si vseeno je. Saj ni mogla vedeti kaj njene igrače zares zmorejo.
Večina ljudi obožuje počitnice. Konec šole in nekaterih služb, toplo vreme, plaže, sprostitev, sladoled in še bi lahko naštevali. Sarah je bila definitivno ena izmed teh ljudi. Igrače pa ne. Zmeraj se jim je namreč pridružil kakšen TUJEC. Tu bi bilo morda pametno omeniti, da so igrače prevzele navade države, v kateri so bile kupljene. Na primer: igrača, ki si jo kupil v Sloveniji, je govorila slovenščino in je bila bolj zadržana (razen kakšne izjeme), igrača iz Amerike pa je govorila angleško in je bila bolj odprta in glasna. Večina se jih je kakšen mesec skrivala, nato pa so se drugim igračam predstavile kot darilo enega od ljudi, ki je prišel na obisk ali pa kot igrača, ki jo je Sarah že pred časom nekomu posodila in se je ne spomnijo več. Pa vendar niso mogli vedeti, da bo letos drugače…
Se nadaljuje…
Naša zgodba se začne poleti, dva dni pred koncem šole. Sarah je končevala 3. razred. In vsak dan je prišla domov ob 14:30. Za nekoga, ups, nekatere, je bil ta čas rajski. To so bile Sarahine igrače. Pliškoti, barbike, kužki, mucki, dinozavri… Veste, ko si ljudje zamišljamo, da naši predmeti govorijo in nas razumejo? Sarah si tega ni bilo treba zamišljati, a si vseeno je. Saj ni mogla vedeti kaj njene igrače zares zmorejo.
Večina ljudi obožuje počitnice. Konec šole in nekaterih služb, toplo vreme, plaže, sprostitev, sladoled in še bi lahko naštevali. Sarah je bila definitivno ena izmed teh ljudi. Igrače pa ne. Zmeraj se jim je namreč pridružil kakšen TUJEC. Tu bi bilo morda pametno omeniti, da so igrače prevzele navade države, v kateri so bile kupljene. Na primer: igrača, ki si jo kupil v Sloveniji, je govorila slovenščino in je bila bolj zadržana (razen kakšne izjeme), igrača iz Amerike pa je govorila angleško in je bila bolj odprta in glasna. Večina se jih je kakšen mesec skrivala, nato pa so se drugim igračam predstavile kot darilo enega od ljudi, ki je prišel na obisk ali pa kot igrača, ki jo je Sarah že pred časom nekomu posodila in se je ne spomnijo več. Pa vendar niso mogli vedeti, da bo letos drugače…
Se nadaljuje…
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vav, res obetaven začetek zgodbe. vso srečo na fastivalu :grinning:
1
Veverica
Moj odgovor:
Loona_Lovegod
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
materialne stvari
Jah in jaz se ful preveč navežem na njih. Junija sem mogla menjat fon ker je že kar počasi delal + kamera je bla kar boga (6 let star) in sem se en teden vsak dan jokala ker se mi je smilil. In ista situacija je z čevlji. Mam ene airforsice cca leto pa pol ki so ble z mano za tak vse najpomembnejše in najlepše spomine (jaz jih obožujem) ampak so se vtrgali ob strani in meni jih je ful škoda, dejansko sme jih popravla (zašila) ampak bojo verjetno šivi spet počli ker je usnje natrgano. Pač in kak naj jaz te čevlje vržem v smeti pač enostavno ne morem tak pred tem sem skoro celo leto sanjala o njih ker so mi bli pač res najlepši čevlji sploh in jah. Pač saj mam še ene od valete bele superge ki jih nosim za v šolo ampak ni isto ahhh kak se sovražim zarad tega. Pa jz čisto vse shranim, ko da me bo konec če pulover ki mi je bil premali 3 leta nazaj, je zaflekan pa ma lukno vržem vstran namesto da mi prah nabira v omari. Kaka pomoč? Zna kdo to rešit?
