To je zgodba o Sarah. O Sarah in njenih igračah. Sarah je bila 8 letna deklica, ki je živela na Floridi v Jacksonwillu. Imela je povsem navadno življenje. Živela je v vrstni hiši, starši pa so delali v Douglas Anderson School of the Arts. Najbolj pomembno pa je to, da je imela Sarah veliko igrač, mislim, res VELIKO. In ta zgodba je vsaj malo čarobna. Čarovnija pa je ena izmed stvari, ki se jih ne da razložiti. Tu ni logike. Tudi če si ZELO pameten. Pa čeprav naj bi bili znanstveniki še tako pametni, jim take zgodbe niso bile nikoli jasne. In to je ena od takih zgodb.
Naša zgodba se začne poleti, dva dni pred koncem šole. Sarah je končevala 3. razred. In vsak dan je prišla domov ob 14:30. Za nekoga, ups, nekatere, je bil ta čas rajski. To so bile Sarahine igrače. Pliškoti, barbike, kužki, mucki, dinozavri… Veste, ko si ljudje zamišljamo, da naši predmeti govorijo in nas razumejo? Sarah si tega ni bilo treba zamišljati, a si vseeno je. Saj ni mogla vedeti kaj njene igrače zares zmorejo.
Večina ljudi obožuje počitnice. Konec šole in nekaterih služb, toplo vreme, plaže, sprostitev, sladoled in še bi lahko naštevali. Sarah je bila definitivno ena izmed teh ljudi. Igrače pa ne. Zmeraj se jim je namreč pridružil kakšen TUJEC. Tu bi bilo morda pametno omeniti, da so igrače prevzele navade države, v kateri so bile kupljene. Na primer: igrača, ki si jo kupil v Sloveniji, je govorila slovenščino in je bila bolj zadržana (razen kakšne izjeme), igrača iz Amerike pa je govorila angleško in je bila bolj odprta in glasna. Večina se jih je kakšen mesec skrivala, nato pa so se drugim igračam predstavile kot darilo enega od ljudi, ki je prišel na obisk ali pa kot igrača, ki jo je Sarah že pred časom nekomu posodila in se je ne spomnijo več. Pa vendar niso mogli vedeti, da bo letos drugače…
Se nadaljuje…