Igralnica
Zmagovalna zgodba v prejšnjem delu je...
:heartpulse::heartbeat::heartpulse::heartbeat::heartpulse::confetti_ball::confetti_ball::confetti_ball::confetti_ball::confetti_ball::tada::tada::tada::tada::tada:🧧:tada::tada::confetti_ball::tada::tada::confetti_ball::tada::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::confetti_ball::tada::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::tada::tada::tada::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::tada::confetti_ball::tada:
zgodba, ki jo je napisala...
:sparkles:️:sparkles:️:tada::tada::tada::tada::tada::tada::tada::tada::sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:tada::tada::tada::tada::tada::tada::tada::tada:
Sophie Donna!
Zgodba je bila zelo dobro napisana in prav tako zanimiva. Če si jo želite prebrati, sem jo kopirala in prilepila čisto spodaj.
Pravila: napišite zgodbo po danih emojijih.
nagrada: kolaž ali :heart: na 5 objav.
današnji emojiji::black_heart::rabbit::rofl::candy::butterfly::airplane:
srečno!
tu pa je zgodba od Sophie Donne:
Izgubljeno
Ko smo še živeli v Lipici je bila moja opica Karla velikokrat prestrašena zaradi konfetov, ognjemetov in pa konjev, ki se jih je na smrt bala.
Nekega dne sem s strahom v očeh ugotovila, da sem v Lipici, kjer smo stanovali še teden dni nazaj pozabila moje preljube baletne copate, ki so bili nekoč v lasti slavne balerine iz Italije.
Prepričana sem bila, da jih ne bom nikoli več videla, kaj šele z njimi v rokah sanjala o karieri slavne balerine, kar si želim postati že od tretjega leta.
Nanje sem bila zelo navezana in nikakor nisem mogla sprejeti dejstva, da jih nimam več.
Od tega dogodka je minilo že pet let. Z družino smo se medtem že štirikrat preselili v drugo mesto.
Pri vratih je pozvonilo in odhitela sem odpret, saj ob takšni uri pogosto prihaja poštar.
In res - gospod s časopisi in raznoraznimi revijami oblečen v rumeno je stal pri vratih in se mi utrujeno smehljal.
"Pozdravljeni. Gospodična, za vas imam pošiljko iz... Lipice. Prosim, če se podpišete tukaj... in tukaj..."
Radovedno sem pogledala paket v njegovih rokah in se podpisala na ponujeni papir.
Ko sem s škatlo v naročju stopila v predsobo našega majhnega stanovanja sem prebrala kartico, ki je bila zataknjena za ovojnico pošiljke. Na njej je pisalo "Zdelo se mi je, da to pripada tebi. Z lepimi pozdravi, ga. Johnson."
Odprla sem paket in v njem zagledala moje preljube baletne copatke. Od veselja sem zavriskala in copatkom dodelila mesto v moji sobici, prav tako pa so me čeveljci za vedno spominjali na moj prvi in edini pravi dom, ki ga ne bom nikoli pozabila.
:heartpulse::heartbeat::heartpulse::heartbeat::heartpulse::confetti_ball::confetti_ball::confetti_ball::confetti_ball::confetti_ball::tada::tada::tada::tada::tada:🧧:tada::tada::confetti_ball::tada::tada::confetti_ball::tada::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::confetti_ball::tada::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::tada::tada::tada::tada::confetti_ball::tada::confetti_ball::tada::tada::confetti_ball::tada:
zgodba, ki jo je napisala...
:sparkles:️:sparkles:️:tada::tada::tada::tada::tada::tada::tada::tada::sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:sparkles:️:tada::tada::tada::tada::tada::tada::tada::tada:
Sophie Donna!
Zgodba je bila zelo dobro napisana in prav tako zanimiva. Če si jo želite prebrati, sem jo kopirala in prilepila čisto spodaj.
Pravila: napišite zgodbo po danih emojijih.
nagrada: kolaž ali :heart: na 5 objav.
današnji emojiji::black_heart::rabbit::rofl::candy::butterfly::airplane:
srečno!
tu pa je zgodba od Sophie Donne:
Izgubljeno
Ko smo še živeli v Lipici je bila moja opica Karla velikokrat prestrašena zaradi konfetov, ognjemetov in pa konjev, ki se jih je na smrt bala.
Nekega dne sem s strahom v očeh ugotovila, da sem v Lipici, kjer smo stanovali še teden dni nazaj pozabila moje preljube baletne copate, ki so bili nekoč v lasti slavne balerine iz Italije.
Prepričana sem bila, da jih ne bom nikoli več videla, kaj šele z njimi v rokah sanjala o karieri slavne balerine, kar si želim postati že od tretjega leta.
Nanje sem bila zelo navezana in nikakor nisem mogla sprejeti dejstva, da jih nimam več.
Od tega dogodka je minilo že pet let. Z družino smo se medtem že štirikrat preselili v drugo mesto.
Pri vratih je pozvonilo in odhitela sem odpret, saj ob takšni uri pogosto prihaja poštar.
In res - gospod s časopisi in raznoraznimi revijami oblečen v rumeno je stal pri vratih in se mi utrujeno smehljal.
"Pozdravljeni. Gospodična, za vas imam pošiljko iz... Lipice. Prosim, če se podpišete tukaj... in tukaj..."
Radovedno sem pogledala paket v njegovih rokah in se podpisala na ponujeni papir.
Ko sem s škatlo v naročju stopila v predsobo našega majhnega stanovanja sem prebrala kartico, ki je bila zataknjena za ovojnico pošiljke. Na njej je pisalo "Zdelo se mi je, da to pripada tebi. Z lepimi pozdravi, ga. Johnson."
Odprla sem paket in v njem zagledala moje preljube baletne copatke. Od veselja sem zavriskala in copatkom dodelila mesto v moji sobici, prav tako pa so me čeveljci za vedno spominjali na moj prvi in edini pravi dom, ki ga ne bom nikoli pozabila.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Stisnila sem na gumbek na plišastem črnem zajcu in začel se je smejati. Bil je od mojega mlajšega bratca in zadaj je zajec imel zadrgo za menjavo baterije ampak moj bratec je v ta žepek dajal sladkarije iz Anglije. Tam sem si jaz kupila sponke za lase v obliki metulja ampak sem eno izgubila na letalu.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ko sem bila majhna sem imela črnega plastičnega zajca. Na opravljanje z gumbki ali brez. Bil je zelo smešen ker je znal zapeti pesmice z čudnimi glasovi. Naslednji teden smo odšli v Grčijo z letalom. Stevardesa mi je ponudila dva bonbona, ki sem jih uzela z veseljem ker so bili v obliki meteuljčkov. En bonbon sem obdržala zase drugega pa shranila za pristanek za mojega novega zajčka. Bila sem zelo vesela.
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
*b*Zajček*b*
Moja najljubša barva je bila črna. Več let. Od nekdaj me je privlačila noč, moji vranje črni lasje pa so mi bili tako všeč, da sem se pred vsemi hvalila z njimi, ko sem bila dobre volje. To pa ni bilo tako pogosto, saj sem imela težko življenje. Pogosto sem bila žalostna in glavna žrtev posmeha v šoli, zato sem se vedno bolj zapirala vase in postajala vse manj opazna med ljudmi. Kamorkoli sem šla sem šla s kapuco na glavi, s pogledom uperjenim v tla.
~~~
To se je dogajalo kakšnih pet let, vse do mojega štirinajstega rojstnega dne. Od babice sem dobila ljubkega zajčka. Najpej se mi je zdelo, da je otročje imeti zajčka, a kmalu sem se z njim pogovarjala o vseh mojih težavah, mu zaupala vse, kar me je težilo in brezskrbno klepetala z njim. Kljub temu, da mi ni odgovarjal, sem vedela, da me posluša.
Postajala sem razigrana, vesela in imela sem voljo do življenja. S sošolci in sošolkami sem se bolje razumela in mlajšim otrokom delila sladkarije, kadar se mi je zdelo, da je kdo zaskrbljen.
Velikokrat sem šla na travnik in opazovala pisane metulje, ki so lahkotno zamahovali s pisanimi krili.
~~~
Zdaj sem stara šestnajst in ravno včeraj sem slišala starše med pogovorom - bolje rečeno prepirom. Zaključilo se je tako, da mi je mama danes zjutraj rekla, da se čez pet ur seliva v Nemčijo, oče pa bo ostal v tem stanovanju. Preselili se bova k mamini sestrični, ki je, kot nalašč alergična na prav zajčjo dlako in mama mi je prepovedala s seboj vzeti zajčka. Rekla je, da ga bo pazil oči. Ne verjamem ji. Že pol ure sedim v sobi in tiho jokam ter obžalujem prepir med staršema, čeprav vem, da nisem sama kriva.
V dveh urah bom na letalu, na poti v Nemčijo in nikoli več ne bom videla zajčka.
To se ne sme zgoditi, sem si rekla.
Iz omare sem potegnila nahrbtnik, vanj zložila najpomembnejše stvari, vse prihranke, kar sem jih imela, nekaj vode ter dva sendviča za na pot. Na koncu sem na vrh nahrbtnika položila zajčka in vzela s sabo njegovo hrano.
Iz telefona sem izbrisala vse fotografije, aplikacije in spomine in ga treščila ob tla, da se je razbil.
Plitko sem zajokala in še zadnjič preletela mojo sobo. Potem sem stopila skozi vrata, jih zaprla za seboj in zaklenila, ključ pa pospravila v nahrbtnik.
Tiho sem se odplazila do vhodnoh vrat, jih odprla in tiho stopila na hodnik. Potem sem tekla in tekla, kot bi šlo za življenje do prve avtobusne postaje. Skočila sem na prvi avtobus, ki je vstavil tam in vstopila. Ni mi bilo mar kam gre. Tudi, če pade v prepad.
Zdaj sem na begu.
~~~~~
Haha, hey. Spet predolgo, ne? Ne bi si mislila, ampak emoji dajo motivacijo za pisanje XD.
Ta zgodba je precej žalostna, ampak sem imela navdih in se samo prepustila pisanju.
Hvala za omembo v objavi in ponovno objavo moje zgodbe <3
Sophie Donna
Moja najljubša barva je bila črna. Več let. Od nekdaj me je privlačila noč, moji vranje črni lasje pa so mi bili tako všeč, da sem se pred vsemi hvalila z njimi, ko sem bila dobre volje. To pa ni bilo tako pogosto, saj sem imela težko življenje. Pogosto sem bila žalostna in glavna žrtev posmeha v šoli, zato sem se vedno bolj zapirala vase in postajala vse manj opazna med ljudmi. Kamorkoli sem šla sem šla s kapuco na glavi, s pogledom uperjenim v tla.
~~~
To se je dogajalo kakšnih pet let, vse do mojega štirinajstega rojstnega dne. Od babice sem dobila ljubkega zajčka. Najpej se mi je zdelo, da je otročje imeti zajčka, a kmalu sem se z njim pogovarjala o vseh mojih težavah, mu zaupala vse, kar me je težilo in brezskrbno klepetala z njim. Kljub temu, da mi ni odgovarjal, sem vedela, da me posluša.
Postajala sem razigrana, vesela in imela sem voljo do življenja. S sošolci in sošolkami sem se bolje razumela in mlajšim otrokom delila sladkarije, kadar se mi je zdelo, da je kdo zaskrbljen.
Velikokrat sem šla na travnik in opazovala pisane metulje, ki so lahkotno zamahovali s pisanimi krili.
~~~
Zdaj sem stara šestnajst in ravno včeraj sem slišala starše med pogovorom - bolje rečeno prepirom. Zaključilo se je tako, da mi je mama danes zjutraj rekla, da se čez pet ur seliva v Nemčijo, oče pa bo ostal v tem stanovanju. Preselili se bova k mamini sestrični, ki je, kot nalašč alergična na prav zajčjo dlako in mama mi je prepovedala s seboj vzeti zajčka. Rekla je, da ga bo pazil oči. Ne verjamem ji. Že pol ure sedim v sobi in tiho jokam ter obžalujem prepir med staršema, čeprav vem, da nisem sama kriva.
V dveh urah bom na letalu, na poti v Nemčijo in nikoli več ne bom videla zajčka.
To se ne sme zgoditi, sem si rekla.
Iz omare sem potegnila nahrbtnik, vanj zložila najpomembnejše stvari, vse prihranke, kar sem jih imela, nekaj vode ter dva sendviča za na pot. Na koncu sem na vrh nahrbtnika položila zajčka in vzela s sabo njegovo hrano.
Iz telefona sem izbrisala vse fotografije, aplikacije in spomine in ga treščila ob tla, da se je razbil.
Plitko sem zajokala in še zadnjič preletela mojo sobo. Potem sem stopila skozi vrata, jih zaprla za seboj in zaklenila, ključ pa pospravila v nahrbtnik.
Tiho sem se odplazila do vhodnoh vrat, jih odprla in tiho stopila na hodnik. Potem sem tekla in tekla, kot bi šlo za življenje do prve avtobusne postaje. Skočila sem na prvi avtobus, ki je vstavil tam in vstopila. Ni mi bilo mar kam gre. Tudi, če pade v prepad.
Zdaj sem na begu.
~~~~~
Haha, hey. Spet predolgo, ne? Ne bi si mislila, ampak emoji dajo motivacijo za pisanje XD.
Ta zgodba je precej žalostna, ampak sem imela navdih in se samo prepustila pisanju.
Hvala za omembo v objavi in ponovno objavo moje zgodbe <3
Sophie Donna
0
Moj odgovor:
Aparat
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Zobje, aparat
oj<3
men zgornje trojke rastejo mal nad dvojkam (trojke mam se mlecne)
moja mami mi je rekla da ce se mi do jeseni stalni zobje ne naravnajo bom verjetno mogla dobit aparat (verjetno bodo zvezdice)
mene bo u soli fuuuul sram kr mam take sosolce k se radi zafrkavajo iz drugih in mi bo res grozn in nevem kako nej se sploh obnasam pa to kr bo verjetno ful cudn
zdej pa se eno vprasanje:
a ce mam sam zgori zvezdice a mi da ustnico kej bl naprej (pac da zgledatko kokr da se mi je ustnica mal izbocila)?
hvala za vse odgovore
men zgornje trojke rastejo mal nad dvojkam (trojke mam se mlecne)
moja mami mi je rekla da ce se mi do jeseni stalni zobje ne naravnajo bom verjetno mogla dobit aparat (verjetno bodo zvezdice)
mene bo u soli fuuuul sram kr mam take sosolce k se radi zafrkavajo iz drugih in mi bo res grozn in nevem kako nej se sploh obnasam pa to kr bo verjetno ful cudn
zdej pa se eno vprasanje:
a ce mam sam zgori zvezdice a mi da ustnico kej bl naprej (pac da zgledatko kokr da se mi je ustnica mal izbocila)?
hvala za vse odgovore
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
Haii kul blog samo par komentarjov mam:
1.bahbahabhabha ...
Ne, ne, ne, ne, ne,, ne, ne, ne, neeeeeeeeeee!!!!!!!!!!Omg!!! ...
:heart_eyes::heart_eyes::revolving_hearts::revolving_hearts::two_hearts::two_hearts::two_h