Bila sem na potovanju v gozd. Na drevesu sem zagledala opico, ki je ravno jedla banano.
Prepričana sem, da je to moja banana in da mi jo je ukradla.
Ampak ne. Izvedela sem, da sem povabljena na zabavo, kjer je bilo polno banan. Očitno jo je ukradla iz zabave,
Prestrašila sem se, saj sem zagledala ogromnega psa. Ker se bojim psov.
Pozabila sem na strah ter se pripravila na balet. Baletene copatke sem si nataknila na nogo.
Nato sem šla klepetat s prijateljico

Ko sem šla v živalski vrt sem videla opico ko me je zagledala se je prestrašila. Videla je, da grem proti zabavi kjer so njene prijateljice opice. Bila je presenečena da so mene povabili na to zabavo kjer bodo njene prijateljice in povabljenci. Opice so seveda bile tam, ker so zabavale ljudi. Opazila je, da imam baletne copate. Zelo so ji bile všeč. Vidale je da je za mano prihajalo še nekaj takih punc s copatki. Ko so prišle do mene smo se začele pogovarjati o baletu in naši predstavi na zabavi ter o osamljeni opici.

Prišla sem v svojo sobo in videl opico na moji mizi. Bila sem zelo presenečna ker sem si jo zelo želela! Naenkrat sem zaslišala: "Vse najboljše!" in okoli mene so poleteli konfeti. Res sem bila zelo hvaležna, ker sem dobila opico ampak res si želim trenirati balet. Mama mi je kasneje dala v roke še eno darilo in ko sem ga videla sem bila zelo ganjena in tekle so mi solze! Bili so baletni copati! Takoj sem jih slikala in sliko poslala prijateljici.

Moja mala opica
Foma sem imela opico in zelo sem jo imela rada. Nekega dne sem odšla na zabavo in ko sem se vrnila opice ni bilo več tako sem se prestrašila, da nisem mogla niti na trening baleta zato sem naslednji dan vadila kar doma, odprla sem torbo in iz nje vzela copate in iz torbe je skočila moja opica. Bila sem tako srečna, da sem to povedala čisto vsem!
Lp
Aisha7

*b*Izgubljeno*b*
Ko smo še živeli v Lipici je bila moja opica Karla velikokrat prestrašena zaradi konfetov, ognjemetov in pa konjev, ki se jih je na smrt bala.
Nekega dne sem s strahom v očeh ugotovila, da sem v Lipici, kjer smo stanovali še teden dni nazaj pozabila moje preljube baletne copate, ki so bili nekoč v lasti slavne balerine iz Italije.
Prepričana sem bila, da jih ne bom nikoli več videla, kaj šele z njimi v rokah sanjala o karieri slavne balerine, kar si želim postati že od tretjega leta.
Nanje sem bila zelo navezana in nikakor nisem mogla sprejeti dejstva, da jih nimam več.
Od tega dogodka je minilo že pet let. Z družino smo se medtem že štirikrat preselili v drugo mesto.
Pri vratih je pozvonilo in odhitela sem odpret, saj ob takšni uri pogosto prihaja poštar.
In res - gospod s časopisi in raznoraznimi revijami oblečen v rumeno je stal pri vratih in se mi utrujeno smehljal.
"Pozdravljeni. Gospodična, za vas imam pošiljko iz... Lipice. Prosim, če se podpišete tukaj... in tukaj..."
Radovedno sem pogledala paket v njegovih rokah in se podpisala na ponujeni papir.
Ko sem s škatlo v naročju stopila v predsobo našega majhnega stanovanja sem prebrala kartico, ki je bila zataknjena za ovojnico pošiljke. Na njej je pisalo "Zdelo se mi je, da to pripada tebi. Z lepimi pozdravi, ga. Johnson."
Odprla sem paket in v njem zagledala moje preljube baletne copatke. Od veselja sem zavriskala in copatkom dodelila mesto v moji sobici, prav tako pa so me čeveljci za vedno spominjali na moj prvi in edini pravi dom, ki ga ne bom nikoli pozabila.
~~~
Hey!
Upam, da ni predolga... :sweat_smile:
Sem skoraj cel roman napisala. Zadnji stavek mi je še najbolj všeč, upam, da zgodba navduši tudi tebe.
Lepo se imej,
Sophie Donna