*b* Krila svilnate obleke so se ji gubala, ko se je odločala. *b* *b* Steznik jo je otesnjeval in po vratu ter plečih ji je tekel mrzel pot, ki ji je ohlajeval vročično kožo. *b* *b* Stopila je korak naprej, in izpod obleke pokazala drobne balerinke barve sivke. *b* *b* Nagnila se je čez rob in ob pogledu na okrvavljeno telo, ki je kar ležalo tam, negibno, se ji je dvignil želodec. *b* *b* Ni vedela kaj bi si bolj želela. Naj skoči, ali ne? V glavi ji je vladala zmeda, drobna sapica, ki je zapihala, ji je srebrnkaste lase privzdignila in spet spustila. *b* *b* Izdihnila je in oči so jo močno zapekle. A bolj kot karkoli drugega jo je zapeklo v pljučih. Zakričala je. *b* *b* Zvok njenih glasilk je odmeval med strehami starega mesta in se zavedno zapisal v korenine dreves. *b* *b*Padla je na kolena in popustila. Solze so kot potoki vreli izza njenih vek. Po kolenih se je priplazila nazaj do roba. Kapljica potu ji je spet stekla po čelu navzdol in pristala nekje na hladnih tlakovcih, nekje dvesto metrov pod njo. *b* *b* Zašepetala je v nebo, v upanju, da jo bo slišal. ''Bil si tu, ko sem te najbolj potrebovala. Bil si tu, ko sem najbolj jokala. Zdaj bi moral biti tu. Zakaj nisi? Zakaj si še povečal luknjo v mojem srcu?" *b*
*b* Pobrala se je na noge in stopila korak naprej. Ni več čutila tal pod nogami in takoj je bilo vsega konec. Črnina je zakrila njene oči preden je še zadnjič izdihnila in namenila svojo poslednjo misel njemu.*b*

Hej No Name!
Moram reči, da mi je res všeč ta igra in že komaj čakam na nov del! Neizmerno rada pišem zgodbe zato je ta igra kot nalašč zame :)
Lahko pričakuješ, da bom vestno sodelovala haha :)

Moram se pa najprej opravičiti za svoje obupno pisanje, ki ne seže niti do kolen tvoji ustvarjalnosti in besednemu zakladu vseh, ki bodo v tej igri sodelovali :)
Upam pa, da je vsaj zmerno okej in ne čisti podenj haha, ker še vedno polagam upanje v svoje pisalske sposobnosti :)

Lepo bodi pa čimprej nov del, neizmerno zabavno je :))

*b*Trdno je zaprla oči in se odločila a ni mogla noge so ji klecnile. Ni zmogla, ničesar ni zmogla še skoka, ki bi za vedno končal trpljenje njenega krvavečega srca ne. Zakaj je vedno morala biti tako šibka in nemočna, da ni morala zavarovati niti osebe, ki jo ljubi najbolj. Zakaj se mu zdaj ne more pridružiti, roke so se ji tresle, ko se je poskusila pobrati. Dosegla je le to, da ji je obraz priletel na tla in zabolelo jo je. Vendar ji ni bilo mar, bolečina je edini čut, ki ga ima. Nenadoma se ji je v prazne misli vrinil spomin. Mame, ki sedi ob oknu in jo tolaži: ,,Vesolje jima ni bilo naklonjeno.'' Ter očeta, ki samo puha dim in godrnja: ,, Za princese prihodnosti ni!'' Vesolje jima ni bilo naklonjeno saj to je vedela, le zakaj je pustila, da gre tako daleč. Vsaj princesa kmalu ne bo več. Zbrla je dovolj moči, da je vstala in se pomaknila k robu. ,,Mogoče si me ti zapustil a jaz te ne bom, nikoli!" je zavpila s šibkim glasom. Ter se obrnila, prihodnost bo kmalu v njenih rokah.*b*
Živjo jaz bom tudi poskušala sodelovati, ker se mi ideja zdi dobra. Upam, da bo moj poskus v redu.
Super igra:heart:
Lep pozdrav

*b*Srce ji je pokalo, ko je pogledala čez rob. Ob pogledu na neskončno globino jo je oblil mrzel pot. Lasje so se ji lepili na čelo, veter pa se je zaganjal vanjo, da je morala pripreti oči.*b*
*b*Misli so ji begale, ko se je obotavljala pred mogoče zadnjo odločitvijo v svojem življenju. Bila je besna. Besna na njega, ker jo je zapustil, ko ga je najbolj potrebovala. Besna nase, ker ni bila dovolj hitra, da bi ga ustavila. In besna na krivični svet, ki ji je kljub temu, da se je tako trudila, da bi ga rešila, vzel edino osebo, ki jo je kdaj ljubila.*b*
*b*Po licu ji je spolzela ena sama solza. Svet jo je tolikokrat zlomil in tolikokrat se je pobrala. Vedela je, da se tokrat ne bo. Nekaj v njej je kliknilo, kot bi pritisnila na stikalo. Nenadoma ni čutila več ničesar. Še zadnjič se je zazrla v globino. Nato se je obrnila in stopila stran od roba stolpnice. *b*
*b*Popravila bo svet. In potem se bo princu pridružila v smrti.*b*
Evo, pa mi je uspelo napisati:)

~Liv

*b*Njena edina opora je bila treščena ob tla in njeno upanje je izgihnilo kot bi leta zadrževalo sapo. Ni ga bilo več. In sebe je krivila, saj je vedela, da bo on ostal tam, na tleh, brez drugega, ki bi žaloval za njim, kot ona sama. Sedla je na rob in nogi, eno še vedno šepajočo od strela, zavihala čez. Ne bo pustila, da jo dobijo živo in jo poročijo drugemu. Ne bo. Čeprav je to pomenilo, da bo padla, bo vsaj padla z njim vedajoč, čda je ne bo ujel, a jo bo po pristanku prižel k sebi in bo zopet lahko vdihnila občutek svobodne izbire. Usta je stisnila v tenko črto okoli katere so solze neustavljivo lile ter se prepustila toku gravitacije, ki je njeno lujebezen privezala k tlom, kot bo sedaj tudi njo. Tako je treščila ob tla, po šelestajoči pesmi zraka v ušesih ter prečkala most, ki jo je vezal na to stran, ko njene duše gravitacija ni.*b*

Hehe, komaj čakam da jutri spišem moj monthly wrap up
Upam da ti je všeč ;)

~Z ljubeznijo, Raven

ne razumem čisto...

Bom še jaz objavila svoj konec tegale besedila, ki je bilo napisano skupaj z originalom v objavi (well, vse skupaj je original).

*b* Nato se je počasi odmaknila od roba. Srce jo je že enkrat izdalo, ko ni ubogala glave. Sledila je srcu, in sem jo je pripeljalo. Zavedajoč se, da ne bo nikoli več ljubila, se je spustila v stopnicah v nižja nadstropja. Stopila je ven, v svet ki je šel dalje, kot ona ne bo nikoli. V svet, ki mu ni bilo mar. V svet, ki mu ne bo nikoli več zaupala. V svet brez njega. *b*

-- No Name

Hejla, bom sodelovala, samo trenutnk nimam časa, bom popoldne:)