Živjooo!
Evo! Tukaj novi del!
Upam, da vam bo všeč!
Lajk&komentar mi veliko pomenita!
--------
Nekaj začutim. Veter? Odprem oči in vidim…da sem sredi oceana? Oh, ne! Ne že spet! Super, še noč je. Poskusila sem se spomniti v katero smer moram jadrati in sem se le spomnila! Kar v desno. Ne mislim, da je leva boljša. Kaj pa, če moram samo naravnost?
Potem sem šla naravnost. Ko je minila dolga noč sem zagledala…čakaj. Sem res zagledala…otok? »Jupi!« zakričim. »Našla sem! Našla sem!« vpijem od veselja. Zdaj moram samo še prideti na otok.
Vsa utrujena padem na peščena tla. »Torej…kaj pa zdaj?« se vprašam. Sem res preplavala cel ocean, samo, da sem prišla to tega otoka? »Zarja!« zaslišim glas v daljavi. »Samara?« po tiho vprašam. »Ne!« zaslišim bolj tišji glas. Sedem na tla.
Tako sem do večera samo sedela na tleh in razmišljala o Samari. »Zarja!« spet zaslišim enak glas. Ponavlja se. Vstanem. »Zdaj pa res.« pogumno rečem.
Iz jadrnice vzamem palico in se odpravim v otoški gozd. Glas se približuje. Samo slediti mu potrebujem. »Samo še malo do vrha.« si oddahnem.
Nekako se splazim na vrh. Zajame mi sapo. »Zarja.« končno slišim Samarine nežne besede a hkrati prestrašene. V očeh začutim solze. »Zakaj…zakaj si odšla?« se ji počasi približujem. »Poglej…razumeti me moraš.« pojasni. »Veš, kako mi je bilo hudo zate? Vse to si naredila meni!« zajokam. »Zar…« že želi izgovoriti besedo ampak jo nekaj povleče za seboj. »SAMARA!« zakričim in stečem po poti po kateri jo je neka oseba povlekla. »Zarjaaa!«. »Ne…« se spotaknem. Zastokam. Pod listi zagledam bleščeč predmet. V roke vzamem ogrlico. Zasolzijo se mi oči. »Orleandsia. Varuh otoka.«. Že spet zaslišim Samarin glas.
Ogrlico si privežem okoli vratu in stečem do otoka. Zagledam ljudi, ki se zbirajo. Na rami začutim roko. »Eva?« se obrnem. »Hej.« pozdravi. Prebijem se skozi gručo in vidim Samaro, ki leži na tleh z odprtimi očmi. S solzami se v sedem zraven Samare. »Samara?« jo pogladim po licu. Začnejo mi kapljati solze. »Prosim te!«. Z rokami si pokrijem oči.
----
Se nadaljuje...