Odločila sem se, da bom začela z zgodbo od začetka z drugim naslovom, saj prejšnji ne ustreza več vsebini zgodbe, kot se je razpletla. Upam, da boste vseeno spet stisnili lajk!
--
Kri. Železo. Dim.
Asha je počasi odprla oči. Presekala jo je grozna bolečina, ampak ni jih zaprla. Poskušala je v svoje vidno polje ujeti kaj več kot samo krvavo zemljo, ampak ji ni uspelo. Na koncu je oči spet zaprla in upala, da ji jih ne bo nikoli več treba odpreti. Vse jo je bolelo in od vonja zasušene krvi ji je bilo slabo. Upala je na smrt, na temo. Ampak nič od tega ni prišlo. Samo še več bolečine.
Slabotno je odprla oči in s pogledom začela iskati kakršen koli znak, zakaj je tukaj. Ni se spomnila. Ničesar se ni spomnila. Kaj se ji je zgodilo? Zakaj je tukaj?
Nenadoma pa je zaslišala korake. Močne korake, ki so odmevali po praznem bojišču in ustvarjali zvok železa, ki trči ob železo. Asha je opazila, da moški nosi čevlje, oblečene v železo, samo ni vedela, zakaj. Hodil je po mečih, ki so ležali na tleh, vsake toliko kakšnega pobral, si ga ogledal, in ga vrgel nazaj na krvavo zemljo.
Potem pa je zaslišala slaboten stok.
Tudi moški ga je, saj se je takoj obrnil in Asha je zagledala žensko z lasmi, ki so bili nekoč beli, zdaj pa rdeči od krvi in črni od zemlje. Zasledila je droben nasmeh na licih moškega in trenutek kasneje zaslišala švist železa. Vedela je, kaj se je zgodilo in hitro zaprla oči. Telo ji je že ob tako majhnem gibu presekala takšna bolečina, da bi skoraj zakričala, ampak je samo zajela sapo. Upala je, da moški tega ni slišal in odprla oči. Zagledala je lase ženske, ki je prej zastokala in iz glave ji je štrlel ročaj noža. Asha se je komaj zadržala, da ne bi bruhala in dejstvo, da moškega, ki je to naredil, ni bilo nikjer, ni ravno pomagalo. Lahko, da je odšel, ali pa naprej gleda, ali je kdo živ. Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bo našel njo.
"Ne premikaj se," je zaslišala glas za sabo in se komaj zadržala, da ni trznila od presenečenja.
"In zapri oči. Kar koli se zgodi, ne odpri jih," je še dodal in Asha je na tihem premlevala, ali mu lahko zaupa. Najbrž že, če ji želi pomagati, da ne umre, ampak vseeno bi jo lahko tako pretental, da bi moški lahko prišel bližje in ubil tudi njo.
Odločila se je, da bo zaprla oči.
--
Znašla se je med plameni. Lizali so ji telo, vednar je ogenj ni opekel. Ni čutila niti njegove vročine, niti slišala njegovega prasketanja, ki ga je imela tako rada. V njeni glavi je bila samo tišina, smrtonosna tišina, ki ji je parala živce.
"Asha! Pomagaj!" Nenadoma je zaslišala glas, ki je prihajal iz kota sobe. V njem je čepela majhna deklica in v rokah držala punčko, narejeno iz krp. Po licih so ji tekle solze, ki jih je osvetljevala svetloba ognja. Asha je bila prepričana, da ga deklica lahko sliši in čuti, drugače ne bi tako kričala. Hotela se je premakniti, ji pomagati, jo potolažiti... Ampak ni mogla. Noge se niso odzivale, lahko je le stala tam in gledala, kako je deklica zgorela v pepel.
--
Sunkovito je vdihnila in se skoraj zadušila od kašljanja. Ugotovila je, da še vedno leži na bojišču, kar je pojasnilo, zakaj je v zraku toliko pepela, ki ga je ravno vdihnila. Ni vedela, kdaj zaspala, ampak glas je ni opozoril zaradi kašlja, zato je predvidevala, da je moški odšel.
Zaslišala je šumenje listja in nekaj stokov, tako da je vedela, da je lastnik glasu vstal. Ni se upala premakniti, kmalu pa je tudi ugotovila, da sploh ne diha. Ni več slišala nobenega premika, zato je sklenila, da je varno. Vdihnila je in se toliko premaknila, da je v svoje vidno polje ujela svetlolasca z modrimi očmi.
Ki so strmele naravnost vanjo.
Bile so najlepše oči, kar jih je Asha kdaj videla. Kot ocean, ob zenicah turkizne in nato temno modre kot globina morja. Ko se je Asha zavedela, da strmi vanje, je preusmerila pogled k njegovemu oklepu. Nekoč je bil sivo-bel, zdaj pa je bil zaradi krvi in pepela že skoraj črn. Ob robu je opazila rano, in ko je neznanec ugotovil, da strmi vanjo, si jo je pokril z dlanjo. Asha je predvidevala, da bolj zaradi bolečine kot česa drugega.
"Si v redu?" jo je vprašal in Asha je otrpnila ob melodiščem tonu njegovega glasu. Njena usta so ostala nema, čeprav je mislila odgovoriti. Na koncu je iz sebe spravila le: "Kaj se je zgodilo tukaj?"
Videla je, kako je neznanec nagnil glavo, kot bi se sam spraševal prav isto. Ni vedela, ali je tudi on izgubil spomin, ampak takrat je zaslišala korake.
Zasukala se je, ampak preden jo je zagrnila tema, je videla le moškega in nož, ki je letel proti njenim prsim.
--
Kri. Železo. Dim.
Asha je počasi odprla oči. Presekala jo je grozna bolečina, ampak ni jih zaprla. Poskušala je v svoje vidno polje ujeti kaj več kot samo krvavo zemljo, ampak ji ni uspelo. Na koncu je oči spet zaprla in upala, da ji jih ne bo nikoli več treba odpreti. Vse jo je bolelo in od vonja zasušene krvi ji je bilo slabo. Upala je na smrt, na temo. Ampak nič od tega ni prišlo. Samo še več bolečine.
Slabotno je odprla oči in s pogledom začela iskati kakršen koli znak, zakaj je tukaj. Ni se spomnila. Ničesar se ni spomnila. Kaj se ji je zgodilo? Zakaj je tukaj?
Nenadoma pa je zaslišala korake. Močne korake, ki so odmevali po praznem bojišču in ustvarjali zvok železa, ki trči ob železo. Asha je opazila, da moški nosi čevlje, oblečene v železo, samo ni vedela, zakaj. Hodil je po mečih, ki so ležali na tleh, vsake toliko kakšnega pobral, si ga ogledal, in ga vrgel nazaj na krvavo zemljo.
Potem pa je zaslišala slaboten stok.
Tudi moški ga je, saj se je takoj obrnil in Asha je zagledala žensko z lasmi, ki so bili nekoč beli, zdaj pa rdeči od krvi in črni od zemlje. Zasledila je droben nasmeh na licih moškega in trenutek kasneje zaslišala švist železa. Vedela je, kaj se je zgodilo in hitro zaprla oči. Telo ji je že ob tako majhnem gibu presekala takšna bolečina, da bi skoraj zakričala, ampak je samo zajela sapo. Upala je, da moški tega ni slišal in odprla oči. Zagledala je lase ženske, ki je prej zastokala in iz glave ji je štrlel ročaj noža. Asha se je komaj zadržala, da ne bi bruhala in dejstvo, da moškega, ki je to naredil, ni bilo nikjer, ni ravno pomagalo. Lahko, da je odšel, ali pa naprej gleda, ali je kdo živ. Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bo našel njo.
"Ne premikaj se," je zaslišala glas za sabo in se komaj zadržala, da ni trznila od presenečenja.
"In zapri oči. Kar koli se zgodi, ne odpri jih," je še dodal in Asha je na tihem premlevala, ali mu lahko zaupa. Najbrž že, če ji želi pomagati, da ne umre, ampak vseeno bi jo lahko tako pretental, da bi moški lahko prišel bližje in ubil tudi njo.
Odločila se je, da bo zaprla oči.
--
Znašla se je med plameni. Lizali so ji telo, vednar je ogenj ni opekel. Ni čutila niti njegove vročine, niti slišala njegovega prasketanja, ki ga je imela tako rada. V njeni glavi je bila samo tišina, smrtonosna tišina, ki ji je parala živce.
"Asha! Pomagaj!" Nenadoma je zaslišala glas, ki je prihajal iz kota sobe. V njem je čepela majhna deklica in v rokah držala punčko, narejeno iz krp. Po licih so ji tekle solze, ki jih je osvetljevala svetloba ognja. Asha je bila prepričana, da ga deklica lahko sliši in čuti, drugače ne bi tako kričala. Hotela se je premakniti, ji pomagati, jo potolažiti... Ampak ni mogla. Noge se niso odzivale, lahko je le stala tam in gledala, kako je deklica zgorela v pepel.
--
Sunkovito je vdihnila in se skoraj zadušila od kašljanja. Ugotovila je, da še vedno leži na bojišču, kar je pojasnilo, zakaj je v zraku toliko pepela, ki ga je ravno vdihnila. Ni vedela, kdaj zaspala, ampak glas je ni opozoril zaradi kašlja, zato je predvidevala, da je moški odšel.
Zaslišala je šumenje listja in nekaj stokov, tako da je vedela, da je lastnik glasu vstal. Ni se upala premakniti, kmalu pa je tudi ugotovila, da sploh ne diha. Ni več slišala nobenega premika, zato je sklenila, da je varno. Vdihnila je in se toliko premaknila, da je v svoje vidno polje ujela svetlolasca z modrimi očmi.
Ki so strmele naravnost vanjo.
Bile so najlepše oči, kar jih je Asha kdaj videla. Kot ocean, ob zenicah turkizne in nato temno modre kot globina morja. Ko se je Asha zavedela, da strmi vanje, je preusmerila pogled k njegovemu oklepu. Nekoč je bil sivo-bel, zdaj pa je bil zaradi krvi in pepela že skoraj črn. Ob robu je opazila rano, in ko je neznanec ugotovil, da strmi vanjo, si jo je pokril z dlanjo. Asha je predvidevala, da bolj zaradi bolečine kot česa drugega.
"Si v redu?" jo je vprašal in Asha je otrpnila ob melodiščem tonu njegovega glasu. Njena usta so ostala nema, čeprav je mislila odgovoriti. Na koncu je iz sebe spravila le: "Kaj se je zgodilo tukaj?"
Videla je, kako je neznanec nagnil glavo, kot bi se sam spraševal prav isto. Ni vedela, ali je tudi on izgubil spomin, ampak takrat je zaslišala korake.
Zasukala se je, ampak preden jo je zagrnila tema, je videla le moškega in nož, ki je letel proti njenim prsim.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:open_mouth:
0
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 654 Odgovorov: 01
Eva🛼🛼
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Nevem kaj naj
da si povečam samozavest. V razredu imam sošolko,ki jo imajo vsi radi. Na volitvah za predcednika razreda je zmagala ona. Zakaj? Zato ker je najbolj priljubljena in še same petke ima.
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(178)
Srednje.
(132)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes: