Asha ni vedela ne kje je, ne kje bila pred tem. Edina stvar, ki jo je opominjala na to, da ni v svetu smrtnikov, so bile Willove roke na njenem telesu. Nosil jo je. Kam? Ni vedela. Ničesar se ni spomnila. Ničesar.
Ni odprla oči. Ni se ji zdelo vredno. Na telesu je čutila občasne tresljaje in ugotovila, da Will teče. Will. Je v redu? Omotično je odprla oči in ko se je njem pogled srečal z njegovim, je vedela vse.
Magi.
Laboratorij.
Ogenj.
Glas.
Ogenj. Predvsem ogenj.
Ni ga bilo več. Ni ga več čutila in če se ne bi spomnila tistega groznega občutka, da so se ji vžgale kosti, mogoče sploh ne bi verjela, da je bil tam. Da ji je zavrela kri, da se ji koža stopila...
Will je opazil njene odprte oči in v njegovih je opazila rahlo iskrico sreče. Hitro je izginila.
"Tukaj si," je s šibkim glasom rekla. "Tukaj si. Tukaj."
Ni mogla verjeti. Pogasil je njen ogenj, potem pa še prišel ponjo...
"Tukaj si. V redu si," je še enkrat ponovila in na njegovih ustnicah zasledila kratko sled nasmeška.
"Kam greva?" je vprašala.
"Ne vem. Stran od teh ljudi." Njegov glas je bil nežen, kot zimski veter. Drugače se Will ni spremenil, odkar ga je zadnjič videla. Še vedno je imel blond lase, ampak njegove oči... Bile so še lepše, če je to sploh možno. Okoli zenic, kjer je bila prej turkizna barva oceana, je zdaj prevladovala srebrna barva. Asha si ni mogla pomagati, da ne bi strmeti vanje.
"Ne," je nagonsko rekla in se naenkrat počutila, kot da te in naslednje besede ne bi prišle iz njenih ust. "Morava v dvorano mrtvih ljubezenskih pisem." Je to sploh rekla ona?
"Zakaj?"
"Tam so dgovori o najini preteklosti." Spet. Tega odgovora ni oblikovala v svoji glavi.
"Kako to veš?" je vprašal Will, vedno bolj sumničav.
"Ko sem... omedlela... sem slišala glas. Vse mi je povedal. O tem svetu." Videla je sumničavost v njegovih očeh in zato jo je popadla neke vrste jeza. Ni vedela, zakaj. "Zaupaj mi. Povedala ti bom vse, samo pojdiva tja."
Ni bilo časa za premišljevanje in Will se je tega zavedal. Zavil je na nek hodnik in Asha je videla, da ne omahuje pri izbiri poti.
"Ali veš, kje je ta dvorana?"
Will se je zdel še sam presenečen nad tem, da je prikimal. "Nekoč sem bil tu..." je zamrmral. "Podzavesto vem, kam moram."
Asha se je počutila enako. Tega ni znala razložiti, samo... vedela je. Tudi ona je bila nekoč tukaj.
Kmalu se je Will ustavil v nadstropju tako globoko pod zemljo, da svetloba, čeprav je bila cela stavba narejena iz stekla, ni prišla do sem. Vrata so bila lesena s tolkalom, kar se ni skladalo z modernim videzom stavbe. Asho je odložil na tla. Za hip je začutila omotico, ampak jo je poskusila odmisliti. Pogledala je Willa, ta pa je prikimal. Odrinila je težka vrata.
Znašla sta se v temnem prostoru. Asha je potrebovala nekaj časa, da so se njene oči navadile na svetlobo, ko pa so se, je najprej razločila ogromne kupe papirja. Dvorana je bila ogromna in do vrha natlačena s papirji.
S pismi.
Asha je pogedaa Willa in razločila zaprepaden izraz na njegovem obrazu. Tudi sama se je počutila enako.
Nenadoma pa je v sredi pisem zagledala svetlobo ognja. Pisma niso zagorela, kar se ji je zdelo čudno. Spet je pogledala Willa, ampak ognja ni opazil. Namrščila se je.
"Kaj je?" jo je vprašal Will, ko je videl izraz na njenem obrazu.
"Ne vidiš ognja?"
"Kakšnega ognja?"
To je bilo dovolj: Asha se je približala kupu, ki mu je grozilo, da se bo podrl. Nekaj pisem je premaknila in zagledala pismo, ovito v rdečo svetlobo. Izgledalo je, kot da gori, ampak brez resničnega ognja.
Odprla ga je.
Ni odprla oči. Ni se ji zdelo vredno. Na telesu je čutila občasne tresljaje in ugotovila, da Will teče. Will. Je v redu? Omotično je odprla oči in ko se je njem pogled srečal z njegovim, je vedela vse.
Magi.
Laboratorij.
Ogenj.
Glas.
Ogenj. Predvsem ogenj.
Ni ga bilo več. Ni ga več čutila in če se ne bi spomnila tistega groznega občutka, da so se ji vžgale kosti, mogoče sploh ne bi verjela, da je bil tam. Da ji je zavrela kri, da se ji koža stopila...
Will je opazil njene odprte oči in v njegovih je opazila rahlo iskrico sreče. Hitro je izginila.
"Tukaj si," je s šibkim glasom rekla. "Tukaj si. Tukaj."
Ni mogla verjeti. Pogasil je njen ogenj, potem pa še prišel ponjo...
"Tukaj si. V redu si," je še enkrat ponovila in na njegovih ustnicah zasledila kratko sled nasmeška.
"Kam greva?" je vprašala.
"Ne vem. Stran od teh ljudi." Njegov glas je bil nežen, kot zimski veter. Drugače se Will ni spremenil, odkar ga je zadnjič videla. Še vedno je imel blond lase, ampak njegove oči... Bile so še lepše, če je to sploh možno. Okoli zenic, kjer je bila prej turkizna barva oceana, je zdaj prevladovala srebrna barva. Asha si ni mogla pomagati, da ne bi strmeti vanje.
"Ne," je nagonsko rekla in se naenkrat počutila, kot da te in naslednje besede ne bi prišle iz njenih ust. "Morava v dvorano mrtvih ljubezenskih pisem." Je to sploh rekla ona?
"Zakaj?"
"Tam so dgovori o najini preteklosti." Spet. Tega odgovora ni oblikovala v svoji glavi.
"Kako to veš?" je vprašal Will, vedno bolj sumničav.
"Ko sem... omedlela... sem slišala glas. Vse mi je povedal. O tem svetu." Videla je sumničavost v njegovih očeh in zato jo je popadla neke vrste jeza. Ni vedela, zakaj. "Zaupaj mi. Povedala ti bom vse, samo pojdiva tja."
Ni bilo časa za premišljevanje in Will se je tega zavedal. Zavil je na nek hodnik in Asha je videla, da ne omahuje pri izbiri poti.
"Ali veš, kje je ta dvorana?"
Will se je zdel še sam presenečen nad tem, da je prikimal. "Nekoč sem bil tu..." je zamrmral. "Podzavesto vem, kam moram."
Asha se je počutila enako. Tega ni znala razložiti, samo... vedela je. Tudi ona je bila nekoč tukaj.
Kmalu se je Will ustavil v nadstropju tako globoko pod zemljo, da svetloba, čeprav je bila cela stavba narejena iz stekla, ni prišla do sem. Vrata so bila lesena s tolkalom, kar se ni skladalo z modernim videzom stavbe. Asho je odložil na tla. Za hip je začutila omotico, ampak jo je poskusila odmisliti. Pogledala je Willa, ta pa je prikimal. Odrinila je težka vrata.
Znašla sta se v temnem prostoru. Asha je potrebovala nekaj časa, da so se njene oči navadile na svetlobo, ko pa so se, je najprej razločila ogromne kupe papirja. Dvorana je bila ogromna in do vrha natlačena s papirji.
S pismi.
Asha je pogedaa Willa in razločila zaprepaden izraz na njegovem obrazu. Tudi sama se je počutila enako.
Nenadoma pa je v sredi pisem zagledala svetlobo ognja. Pisma niso zagorela, kar se ji je zdelo čudno. Spet je pogledala Willa, ampak ognja ni opazil. Namrščila se je.
"Kaj je?" jo je vprašal Will, ko je videl izraz na njenem obrazu.
"Ne vidiš ognja?"
"Kakšnega ognja?"
To je bilo dovolj: Asha se je približala kupu, ki mu je grozilo, da se bo podrl. Nekaj pisem je premaknila in zagledala pismo, ovito v rdečo svetlobo. Izgledalo je, kot da gori, ampak brez resničnega ognja.
Odprla ga je.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Aaaaaaa dj hit nov del vn k me tok zanima kj piše not!!!!! To je tok zanimivo!!!!!
0
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 614 Odgovorov: 01
aggaga
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Vprašanje
Kako vam je všeč septembrski Pil?
Zelo mi je všeč.
(312)
Srednje.
(192)
Ni mi všeč, premalo je zanimivih vsebin.
(52)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Oglas
wowww, lovam temno čokolado, jogurt, cimet ...
Vsec mi je:clap::thumbsup::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
Uauuuuuu:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eye