LEA

Danes zjutraj sem se zbudila, ko je bila ura šele pol 6. Poskušala sem zatisniti oči, vendar ni šlo. Šola se začne ob 8.00, zato se mi je zdelo pametno še malo zaspati. A nekaj v meni mi je govorilo, da moram vstati. Bila sem utrujena, zato se nisem poslušala. Ko sem pa končno le zatisnila oko, je v sobo pridrvela mama. "Ljubica četrtek je. V šolo." je zaklicala. Slišala sem jo, vendar sem se le obrnila na drugo stran postelje in si odejo potegnila do vratu. Mama ni odnehala. Odejo je potegnila z mene, kar mi ni bilo všeč, zato sem skočila pokonci. Mama je pokazala na uro, ki je kazala 20 minut do sedmih. Hitro sem se oblekla. Aja, pozabila sem omeniti, da sem rada šoli med prvimi. No, tako sem opravila še zajtrk in si umila obraz in zobe. Vzela sem torbo in odšla pred hišo do glavne ceste, kjer me je že čakala mama v avtu. Vsedla sem se in se privezala. Nato sem se spomnila, da sem danes vprašana matematiko "Mami, danes sem vprašana matematiko pa sem se pozabila učiti! Kaj naj naredim?" je vzkliknila. "Lea! Od kdaj si vedela, da boš vprašana?" je nato zaklicala mami, jaz pa sem ji odgovorila. "Mislim, da od prejšnjega torka. Oprosti, čisto sem pozabila!" "No, ker zdaj greš v šolo, pa sploh ni veliko ura, se lahko malo učiš tam. Vendar vedi, da se za 5 sigurno ne boš naučila v 45 - ih minutah." Povesila sem glavo. Ko sva z mami prispeli do šole, mi je na lice pritisnila en velik poljub, nato pa odpeljala z šolskega dvorišča. Vstopila sem skozi glavna vrata, ki so namenjena tudi učencem. Po stopnicah sem hodila, kakor bi lovila avtobus in nato zavila levo, pa ŠE enkrat po stopnicah in skozi vrata pa potem na desno do konca hodnika zavila v učilnico. V njej ni bilo še nikogar. Vsedla sem se za svojo mizo, ki je nisem delila z nikomer, si pripravila zvezke, vzela matematični zvezek in učbenik ter se začela učiti. Po nekaj minutah so se odprla vrata učilnice in skoznje je stopil Henry. Pozdravila sva se. "Kaj počneš?" me je vprašal. "Učim se. Danes je četrtek, jaz pa sem čisto pozabila, da sem vprašana matematiko. Vem, da ne morem pričakovati lepe, sijoče in zlate petice, vendar se bom vseeno potrudila po svojih najboljših močeh. Mislim, tebi se ni treba učiti, ker itak vse veš oziroma si večino zapomniš, zato pišeš vsak test 5 pa tudi, ko si vprašan je isto. Tebi matematika vsaj ne povzroča težav." sem mu odgovorila in to brez obotavljanja. "Uau! Lea Dogwand se uči? No, to pa je nekaj neverjetnega! Pa še, to, da se ne učim ni res. Se učim, a ne toliko. Ja, je pa res, da si veliko zapomnim, zato se mi tri četrt snovi ni potrebno naučiti." je rekel in vsedel k svoji mizi. "A. A,kaj je tu tako čudnega in duhovitega pa zanimivega, če se učim?" sem ga vprašala in čudno pogledala. Skomignil je z rameni. Po parih minutah, ko si je še sam pripravil stvari me je nekaj časa opazoval, nato pa rekel "Če želiš ti lahko pomagam z učenjem." Na veliko sem ga pogledala. "Vidim, da ti ne uspeva ravno. Brez zamere." "Ja, ne skrbi. Imaš prav. Ne uspeva mi." "No, ti pomagam?" me je vprašal ponovno. Rabila sem par sekund časa za razmislek, a na koncu privolila. "Ja, prosim." "Okej. Super." je rekel, takoj za tem, pa se je vsedel k meni in sva se začela učiti. Z njegovo pomočjo je šlo res lažje. Pa če prav to težko priznam. Tako je zazvonil zvonec in ura se je začela. Zaželel mi je srečo. Na koncu sem dobila 3. Bila sem še kar navdušena, glede na to, da sem še pred eno uro vedela le za 1. Ja, priznam. To učenje z Henryjem mi je res pomagalo. Ko sem prišla domov, sem mami povedala veselo novico. Bla je navdušena in hkrati začudena, kako sem lahko dobila celo 3, če pa sem rekla, da sem se pozabila učiti in, da skoraj ni možno se v 45 - ih minutah naučiti za 3! No, naslednji dan, torej petek mi je učiteljica povedala, da imam v redovalnici pri matematiki 1 enko, 3 dvojke in 2 trojki . Vprašala me je, če želim ocene popraviti, sicer mi bo matematiko za to leto zaključila 2. Tega res, res nisem hotela, zato sem se strinjala, da bi ocene popravila. To sem doma rekla mami, ki ni bila niti malo navdušena. Jaz sem poklicala Henryja in ga vprašala, ali mi lahko pomaga. Ta je bil takoj za. Učiteljica mi je dala na voljo 2 tedna. Tako je vsak dan Henry hodil k meni domov, da sva se učila. Moram priznati, da je šlo kar dobro. Čez dva tedna sem pisala test. Rešila sem ga in, ko so prišli rezultati sem bila nervozna. Učiteljica je tistega dne stopila z testom v roki do mene in rekla »Čestitke, Lea. Dobila si 5.« in mi dala test. Jaz sem bila presrečna. Tako sem še vsak teden odpisala enega in tudi na njem blestela. Aja, dobila sem 5, na vsakem. 2-krat na teden sem bila vprašana in tudi tokrat dobila 5. Učiteljica ni mogla verjeti, mojo mamo pa je skoraj kap, ko je izvedela! Učiteljica mi je na koncu leta, glede na to, da sem se v nekaj dneh tako izboljšala, matematiko zaključila 5! Mama doma spet ni mogla verjeti. Objela me je in mi čestitala. Začele so se poletne, zaslužene in dolge počitnice. Tako sem uživala! Doma imamo bazen, zato sem že prvi dan vsaj 30-krat skočila noter. Čez nekaj minut pa sem začela razmišljati o šoli, pa če prav nisem hotela. Spet mi je nekaj govorilo, naj se poženem ven iz bazena in začnem razmišljati o šoli. Bila sem sama, saj je mama morala iti na nek sestanek v center mesta, zato sem lahko razmišljala na glas. »Hmmmm, če prav pomislim, se mi zdi, da mi je Henry mogoče, mogoče čisto malo, mini, mičkeno všeč? Oh, kaj pa govorim? Saj pa ima punco. Joj, kako že? No, ne morem se spomniti! Va, Va, Vala, Vallerya! Joj, to ime me spravlja ob živce! Čakaj malo, zakaj me to ime spravlja ob živce? Aja, ker je Henryjeva punca. Mislim, da sem tudi jaz vanj?

SE NADALJUJE...


Hej. Moja zgpdba! Upam, da vam je všeč.
Lp, Lučka