Živjo Pilovci in Pilovke!!
V pilovščini bi lahko rekla "Hej sikini in sikine!!" (haha to je bilo namenjeno za Like emojis).

Sedaj pa na zgodbo!
Pisala bom romantično zgodbo in če mi (žal) ne bo uspevala, je ne bom dokončala.
1. del:

Hodim po hodniku. Pravkar sem vstopila v šolo in čakam, da zazvoni šolski zvonec.
"Hej, piflarka!"
Pokliče me Jan. Obrnem se in Jan mi z nasmehom na obrazu pokaže sredinca.
Ne zmenim se zanj. Tega sem že navajena.
V razredu sem najboljša, dobro mi gre in imam tak nagon, da je vse urejeno in organizirano.
Sploh se ne učim kaj dosti, pa imam v redovalnici vse 5. In to je moja zgodba vzdevka "piflarka".
Vsi v razredu me sovražijo, ker sem med nadarjenimi učenci. No, skoraj vsi.
Imam edino prijateljico na šoli, Majo. EDINO prijateljico na vsej šoli s 632 šolarji.
Maja je najprijaznejši človek, kar sem jih videla na planetu.
Ne draži me. Se ne zafrkava iz mene. Rada me ima, tako kot jaz njo.

Zavijem v dekliško stranišče.
"Chill... Vse je OK, Karmen... Vse je.." še preden sem dokončala šepetajoči stavek sama sebi, me prekine še neka punca.
Moja sošolka Mia. Popularna bogata razvajenka z najlepšo postavo in fantom. Prav zavidam ji.
Seveda se iz njenih ust ni razvilo nič drugega, kot psovka, ki je letela name. Na mojo srečo me vsaj ne kličejo "špeglarka"!
Verjetno si sedaj mislite, da nosim očala, vendar ni tako. Vsi pravijo, da imajo 'piflarji' očala. In ker sem jaz za njih 'piflarka', bi se me lahko nalepilo tudi ime 'špeglarka'.

Grem ven iz stranišča in zavijem na hodnik. Čez par minut se bo ura matematike že začela...
Odidem do moje omarice in si v naročje naložim kup zvezkov za matematiko, ravnilo, šestilo in puščico.

V trenutku, ko je zazvonil šolski zvonec, je mimo mene pridervel fant, ki ga še nikoli nisem videla.
Zaletela sva se. Vsi moji zvezki in ostali pripomočki so najprej poleteli v zrak, nato pa se raztreščili po tleh.
Pokleknila sem in prijela za učbenik, v istem trenutku je ta učbenik prijel tudi fant.
Najini roki sta se dotaknili. Zardela sem in tudi fantova lica so se rahlo obarvala.
Nisem vedela, koliko časa bom še brez besed. To je bilo prvič v življenju, da sem v takem položaju s fantom. Čeprav sem 7. razred...
"Ime mi je Maj". Fant mi je končno podal roko.
"Karmen"
"Veš, nov sem na šoli in me verjetno še ne poznaš" z roko si gre skozi svoje rjave lase, nato pa pobereva stvari in vstaneva.
"Ja, saj si se mi zdel neznan" se mu nasmehnem in začneva hoditi po hodniku.
"V kateri razred hodiš?"
"V sedmi, ti?"
"Jaz hodim v osmi razred. Imaš sedaj matematiko? Videl sem zvezke in učbenike..."

Maj je bil prijazen z mano.
Verjetno še ne ve, kakšna učenka v bistvu sem.
Stopim v razred in poslušam -meni že navajen- zvok.
"O, poglejte kdo je prišel! Piflarka! Se veseliš današnje najdogočasnejše ure?!"
"Haha, koza je prišla!"
"Ne, več kot koza! P**** je tu!"
Gotovo ste zgroženi, a mene to ne prizadene preveč. Bolj ali manj imam bolečino v srcu kake pol ure.
Šele tedaj se zavem, da Maje še ni. Ah, bo že prišla.

****************************************************
Tako! To je prvi del, upam da ste pri branju uživali!!
Mwaaaaaa, rada vsa imam!
lp,
B#13