ON 1. del
5
Živjo Pilovci in Pilovke!!
V pilovščini bi lahko rekla "Hej sikini in sikine!!" (haha to je bilo namenjeno za Like emojis).
Sedaj pa na zgodbo!
Pisala bom romantično zgodbo in če mi (žal) ne bo uspevala, je ne bom dokončala.
1. del:
Hodim po hodniku. Pravkar sem vstopila v šolo in čakam, da zazvoni šolski zvonec.
"Hej, piflarka!"
Pokliče me Jan. Obrnem se in Jan mi z nasmehom na obrazu pokaže sredinca.
Ne zmenim se zanj. Tega sem že navajena.
V razredu sem najboljša, dobro mi gre in imam tak nagon, da je vse urejeno in organizirano.
Sploh se ne učim kaj dosti, pa imam v redovalnici vse 5. In to je moja zgodba vzdevka "piflarka".
Vsi v razredu me sovražijo, ker sem med nadarjenimi učenci. No, skoraj vsi.
Imam edino prijateljico na šoli, Majo. EDINO prijateljico na vsej šoli s 632 šolarji.
Maja je najprijaznejši človek, kar sem jih videla na planetu.
Ne draži me. Se ne zafrkava iz mene. Rada me ima, tako kot jaz njo.
Zavijem v dekliško stranišče.
"Chill... Vse je OK, Karmen... Vse je.." še preden sem dokončala šepetajoči stavek sama sebi, me prekine še neka punca.
Moja sošolka Mia. Popularna bogata razvajenka z najlepšo postavo in fantom. Prav zavidam ji.
Seveda se iz njenih ust ni razvilo nič drugega, kot psovka, ki je letela name. Na mojo srečo me vsaj ne kličejo "špeglarka"!
Verjetno si sedaj mislite, da nosim očala, vendar ni tako. Vsi pravijo, da imajo 'piflarji' očala. In ker sem jaz za njih 'piflarka', bi se me lahko nalepilo tudi ime 'špeglarka'.
Grem ven iz stranišča in zavijem na hodnik. Čez par minut se bo ura matematike že začela...
Odidem do moje omarice in si v naročje naložim kup zvezkov za matematiko, ravnilo, šestilo in puščico.
V trenutku, ko je zazvonil šolski zvonec, je mimo mene pridervel fant, ki ga še nikoli nisem videla.
Zaletela sva se. Vsi moji zvezki in ostali pripomočki so najprej poleteli v zrak, nato pa se raztreščili po tleh.
Pokleknila sem in prijela za učbenik, v istem trenutku je ta učbenik prijel tudi fant.
Najini roki sta se dotaknili. Zardela sem in tudi fantova lica so se rahlo obarvala.
Nisem vedela, koliko časa bom še brez besed. To je bilo prvič v življenju, da sem v takem položaju s fantom. Čeprav sem 7. razred...
"Ime mi je Maj". Fant mi je končno podal roko.
"Karmen"
"Veš, nov sem na šoli in me verjetno še ne poznaš" z roko si gre skozi svoje rjave lase, nato pa pobereva stvari in vstaneva.
"Ja, saj si se mi zdel neznan" se mu nasmehnem in začneva hoditi po hodniku.
"V kateri razred hodiš?"
"V sedmi, ti?"
"Jaz hodim v osmi razred. Imaš sedaj matematiko? Videl sem zvezke in učbenike..."
Maj je bil prijazen z mano.
Verjetno še ne ve, kakšna učenka v bistvu sem.
Stopim v razred in poslušam -meni že navajen- zvok.
"O, poglejte kdo je prišel! Piflarka! Se veseliš današnje najdogočasnejše ure?!"
"Haha, koza je prišla!"
"Ne, več kot koza! P**** je tu!"
Gotovo ste zgroženi, a mene to ne prizadene preveč. Bolj ali manj imam bolečino v srcu kake pol ure.
Šele tedaj se zavem, da Maje še ni. Ah, bo že prišla.
****************************************************
Tako! To je prvi del, upam da ste pri branju uživali!!
Mwaaaaaa, rada vsa imam!
lp,
B#13:hamster::heart::hamster:
V pilovščini bi lahko rekla "Hej sikini in sikine!!" (haha to je bilo namenjeno za Like emojis).
Sedaj pa na zgodbo!
Pisala bom romantično zgodbo in če mi (žal) ne bo uspevala, je ne bom dokončala.
1. del:
Hodim po hodniku. Pravkar sem vstopila v šolo in čakam, da zazvoni šolski zvonec.
"Hej, piflarka!"
Pokliče me Jan. Obrnem se in Jan mi z nasmehom na obrazu pokaže sredinca.
Ne zmenim se zanj. Tega sem že navajena.
V razredu sem najboljša, dobro mi gre in imam tak nagon, da je vse urejeno in organizirano.
Sploh se ne učim kaj dosti, pa imam v redovalnici vse 5. In to je moja zgodba vzdevka "piflarka".
Vsi v razredu me sovražijo, ker sem med nadarjenimi učenci. No, skoraj vsi.
Imam edino prijateljico na šoli, Majo. EDINO prijateljico na vsej šoli s 632 šolarji.
Maja je najprijaznejši človek, kar sem jih videla na planetu.
Ne draži me. Se ne zafrkava iz mene. Rada me ima, tako kot jaz njo.
Zavijem v dekliško stranišče.
"Chill... Vse je OK, Karmen... Vse je.." še preden sem dokončala šepetajoči stavek sama sebi, me prekine še neka punca.
Moja sošolka Mia. Popularna bogata razvajenka z najlepšo postavo in fantom. Prav zavidam ji.
Seveda se iz njenih ust ni razvilo nič drugega, kot psovka, ki je letela name. Na mojo srečo me vsaj ne kličejo "špeglarka"!
Verjetno si sedaj mislite, da nosim očala, vendar ni tako. Vsi pravijo, da imajo 'piflarji' očala. In ker sem jaz za njih 'piflarka', bi se me lahko nalepilo tudi ime 'špeglarka'.
Grem ven iz stranišča in zavijem na hodnik. Čez par minut se bo ura matematike že začela...
Odidem do moje omarice in si v naročje naložim kup zvezkov za matematiko, ravnilo, šestilo in puščico.
V trenutku, ko je zazvonil šolski zvonec, je mimo mene pridervel fant, ki ga še nikoli nisem videla.
Zaletela sva se. Vsi moji zvezki in ostali pripomočki so najprej poleteli v zrak, nato pa se raztreščili po tleh.
Pokleknila sem in prijela za učbenik, v istem trenutku je ta učbenik prijel tudi fant.
Najini roki sta se dotaknili. Zardela sem in tudi fantova lica so se rahlo obarvala.
Nisem vedela, koliko časa bom še brez besed. To je bilo prvič v življenju, da sem v takem položaju s fantom. Čeprav sem 7. razred...
"Ime mi je Maj". Fant mi je končno podal roko.
"Karmen"
"Veš, nov sem na šoli in me verjetno še ne poznaš" z roko si gre skozi svoje rjave lase, nato pa pobereva stvari in vstaneva.
"Ja, saj si se mi zdel neznan" se mu nasmehnem in začneva hoditi po hodniku.
"V kateri razred hodiš?"
"V sedmi, ti?"
"Jaz hodim v osmi razred. Imaš sedaj matematiko? Videl sem zvezke in učbenike..."
Maj je bil prijazen z mano.
Verjetno še ne ve, kakšna učenka v bistvu sem.
Stopim v razred in poslušam -meni že navajen- zvok.
"O, poglejte kdo je prišel! Piflarka! Se veseliš današnje najdogočasnejše ure?!"
"Haha, koza je prišla!"
"Ne, več kot koza! P**** je tu!"
Gotovo ste zgroženi, a mene to ne prizadene preveč. Bolj ali manj imam bolečino v srcu kake pol ure.
Šele tedaj se zavem, da Maje še ni. Ah, bo že prišla.
****************************************************
Tako! To je prvi del, upam da ste pri branju uživali!!
Mwaaaaaa, rada vsa imam!
lp,
B#13:hamster::heart::hamster:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Wow, punca umiri se! Zakon, prfektno! Mogoče pa bo Maj imel kaj z Karmen? Glede Mie pa: :dizzy_face::triumph::weary::rage:
Super si!<33
Super si!<33
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg to je suprrrrrrrr:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odlično! Oprosti za pozen komentar! :kissing_smiling_eyes::heart_eyes::kissing_heart::kissing_heart::heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes::kissing_heart::heart_eyes:
0
Moj odgovor:
Ljubezenska zgodba
Zaljubljena...
LJUBEZEN JE ZAPLETENA ALI MOJE ŽIVLJENJE JE POLNO LJUBEZNI - UVOD (1.del)
Ogledov: 1041 Odgovorov: 02
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(54)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(148)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
ooooo kako lepoo:heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes::heart_eyes:
