hodila sem po ulici. bilo je sredi noči in nisem mogla spati, zato sem šla ven na sprehod. ko sem razmišljala kaj bi počela sem se spomnila na listek v mojem žepu. stekla sem domov in ga tam še enkrat prebrala.
"Hej! sem nekdo iz tvoje šole. tukaj je moja številka: -------- piši mi!" splazila sem se po telefon in ga potegnila na plano. v stikih sem si ga shranila pod skrivnostni dopisovalec in nato preverila ali ima viber. imel ga je!
"Hi" sem napisala. čez pet minut se mi je telefon prižgal.
"Hej Annie" torej je vedel moje ime.
"In ti si...?" sem mu odgovorila.
"lahko me kličeš Dom." hitro je pisal. nekaj časa je bilo vse tiho in odločila sem se, da grem brat Alamuta, saj imam samo še pol leta, knjiga pa je zelo debela in dokaj dolgočasna za moj okus.
"Kaj počneš?" se je prikazalo na mojem zaslonu čez petnajst minut.
"Berem knjigo. Pa ti?" Postavila sem kazalko med strani knjige in jo položila na mojo nočno omarico obloženo s kazalkami, ki sem jih zbirala. Moja najljubša je bila srebrna z zlatim Nimbusom 2000 na njej. Oboževala sem Harryja Potterja.
"Rišem." Njegovi odgovori so bili kratki in jedrnati. to mi je bilo všeč, čeprav sama pogosto napišem cele romane.
"Mi pokažeš?" Zopet mi ni bilo treba čakati dolgo.
'slika' Njegovo risanje je bilo prečudovito!! Tako realistično... Zelo dolgo mi je vzelo, da sem ugotovila kdo je na sliki. Bila sem jaz, ampak... Lepa. Moji rjavi kodri so mi segali do ramen, moje pistacijevo zelene oči so se svetlikale...
"Ne izgledam tako." Sem mu napisala, ko sem prišla iz transa.
"Zame že."

To je prvi del moje zgodbe za natečaj, tale je bolj kratek... likeajte in komentirajte, če vam je zgodba všeč!!!