Hej!
Tukaj bom pisala zgodbo za festival. Zgodba bo v poglavjih. Upam, da vam bo všeč.
Vsi vabljeni k branju!


1. Poglavje: ZADNJI DNEVI POLETJA

Sedela sem na našem majhnem balkonu in opazovala sončni zahod. V rokah sem držala slike, spomine poletja. A kmalu se bo vse spremenilo. Čez tri dni je prvi šolski dan. Ta dan bo takšen kot vsi ostali……torej ne preveč dober…. V šoli me ne marajo kaj preveč. A bom že potrpela. Pozabila sem povedati, sem Ajda Bizjak in teden dni nazaj sem dopolnila 16 let. Kmalu bom šla v drugi letnik, ja hodim v srednjo šolo. Kot vsako dekle imam tudi jaz sorojence. Imam tri leta mlajšo sestro Brino. Sonce je zahajalo in začutila sem nežno sapo vetra. Sedela sem in sonce je izginjalo, postajalo je vse bolj mrzlo in zato sem šla noter. Odšla sem v svojo sobo in razmišljala o tem kako grozno bo v šoli. Z Brino se kar dobro razumem, pa tudi zaupava si. Sedla sem na posteljo in čez nekaj sekund skozi vrata po tiho pride Brina. »Kaj počneš?« tiho vprašam. »Nekaj ti moram nujno povedati!« reče Brina. »Ob 10-ih zvečer?!« vprašam čisto po tiho. »Ja! Nujno je, res!« »Prav, povej ampak po tiho. Zdaj bi morali že spati« »Torej…slišala sem kako se najina starša pogovarjata… in sem malo prisluškovala… slišala sem ko sta rekla: zagotovo jima bo všeč na novi šoli, v novi hiši,.. To je vse, kar sem slišala« mi pove Brina. »Kaj?!?! Preselili se bomo?!« rečem jezno a vseeno po tiho, da ne bi razkrila tega, da ne spim. Brina se splazi iz sobe in se skrije v svojo posteljo, kmalu za tem pa zaspi. Na postelji sedim in premišljujem o selitvi. Ampak, ne želim se preseliti… tukaj imam prijatelje, še enkrat pomislim če je to res. Nimam prijateljev, niti ene ga samega! Tukaj imam prijazne učitelje… Kaj pa govorim? Tukaj so grozni učitelji! Kaj pa sošolci in sošolke? Sama sebe vprašam. Pa kaj še? Ne bom jih pogrešala… tako ali tako me vsi izkoriščajo za reševanje njihovih nalog… Upam, da se bo to na novi šoli spremenilo. Še malo razmišljujem kaj je tukaj lepo. Ampak pridem do ugotovitve, da je tukaj grozno! Sem brez prijateljev, imam grozne učitelje, izkoriščajo me za naloge,…. Torej je res najboljše, da se preselimo. Komaj čakam na to! Ampak se tega veseli tudi Brina? Razmišljam in ugotovim, da ona ne želi tega. Saj ima tukaj najboljšo prijateljico čeprav se bo ta preselila. Ima tudi kar dobre učitelje, ima tudi super sošolke in sošolce. Za njo to ne bo preveč dobro. Kaj če ni zaspala? Kaj če zdaj joka v postelji? Odločim se iti preveriti.



Po tiho se plazim po hodniku. Končno pridem do vrat njene sobe, vstanem in samo malo odprem vrata. Opazim, da je v njeni sobi tema. Odprem vrata na široko in se splazim noter. Ko sem v sobi, zaprem vrata ter počepnem. Privzdignem glavo in zagledam Brino, obrnjena proti steni, stisnjena v vzglavnik čisto po tiho joka. To mi mečka srce. Ne morem, preprosto ne morem gledati sestre, ki joka zaradi selitve. Ne morem, predam se in vstanem. Sedem na njeno posteljo in jo pobožam po licu. Obrne se proti meni in se objameva. Obrišem ji objokana lička in jo začnem tolažiti. »Vse bo v redu Brina« rečem. »Izgubila bom najboljšo prijateljico, nikoli več je ne bom videla…« »Kam se bo preselila?« vprašam. »V Kamnik« pove. »Kaj pa če se bomo tudi mi preselili tja, in bosta sosedi?« tiho vprašam. »Ja, to bi mi ogromno pomenilo«. Še enkrat jo objamem in se splazim do svoje sobe. Ležem na posteljo in čez dolgo uro razmišljanja končno zaspim.



Zjutraj ko odprem oči, zaslišim zvok loncev. Zanima me kaj se dogaja, zato stečem v kuhinjo. »Kaj se tukaj dogaja?« vprašam starša. Sedemo za mizo, pokličeta še Brino in začneta govoriti. »Vesta… preselili se bomo v Kamnik. Zaradi boljše službe, plače, učiteljev,… Sosedi od Ane bomo, Brina lahko se boš še vedno družila z njo. Ajda, ti pa boš šla tam v srednjo šolo na tisto katero si si že dolgo časa želela. Tam bomo imeli lepše življenje, kot tu na Ptuju. Lahko začneta pakirati, jutri zjutraj odhajamo. Zdaj pa morava iti do konca spakirati, vidve kar lepo začnita.« sta povedala in odšla pakirati dalje. Pogledam Brino, vstaneva in vsaka gre v svojo sobo. Stopim v svojo sobo, zaprem vrata ter odprem omaro z oblačili. Vedela sem, da bom potrebovala kovček, zato sem ga šla iskati. Verjetno je v zgornji sobi… sama sebi rečem in se odpravim tja, čeprav v tisto sobo ne bi smela iti… Vzela sem kovček in na zidu sem videla zamegljen, razmazan napis. Hiša je stara, zato je bilo to zame naključje. Kovček odnesem v sobo in začnem zlagati oblačila. Zaslišim, da me kliče Brina. Grem do njene sobe.



*****
Hvala, da si prebral/prebrala prvo poglavje!
Upam, da vam je bilo všeč!
Lepo se imejte!
:hugging::innocent::innocent::yum:
Lp, Cool Girl