Hello!
Jaz sem se tudi odločila, da bom pisala blog. Veliko razmišljam o našem svetu in iščem teorijo, ki bi ustrezala mojemu razmišljanju. Aja, teorijo o vsem pravzaprav!
***
Danes bom pisala o nečem zelo zanimivem. Za moje pojme. In sicer o vesolju. Se vam ne zdi, da je tako od pičeno, da se nikoli ne konča. Kar je in še, kar je….Kot cesta brez konca. Tako zanimivo je pomisliti, da se pa mogoče nekje konča. Mogoče se nekje konča in potem so tam vrata in stopiš 'drugam'. Si predstavljate, da je vesolje samo soba v veliki hiši. To je tako sanjaška teorija. Ampak jaz mislim, da je možno. Gledala sem en film in tam je bila ena mala punčka. Stali so in punčka je naštela zvezde in jih tudi pokazala. Potem pa so se pogovarjali. Pogovor je izgledal nekako tako:
»Zakaj imaš rada zvezde?« je vprašala mama.
»Ker želim tja,« se je oglasila mala.
»Kaj pa, če tam ni ničesar?« je vprašal mamica.
Punčki so se zasvetile oči: »Kaj pa, če je tam vse.«
Ni to tako lepo? Tako svobodno je razmišljala ta punčka. Res jo občudujem. Vem, da je lik iz filma!
Torej, vesolje. Mogoče pa je svet pač svet. In potem je tam, ko se konča vesolje, še eno vesolje še z enim svetovom. Ne znam razložiti. Težko je. Predstavljajte si globus. Kaj, če tam gori živijo ljudje in so tako mali ali pa za nas nevidni, da mi pač ne vemo za njihov obstoj. Ha? Mogoče živijo na Soncu ljudje. Mogoče med nami. Vse je mogoče! A, ni tako? Mi določamo kaj je mogoče in kaj ni glede na to, kar naši možgani razumejo in, kar ne. Če recimo vidimo letečega človeka bomo mislili, da se nam blede, ker so nas od malega učili, da je to nemogoče. Kaj pa, če recimo bitja letijo. Okej, naša telesa niso zgrajena za letenje. Kaj pa, če so tam nekje onstran vsega bitja ki pa lahko letijo? Kaj, če je nekje tam…vse mogoče?
***
Dovolj za danes. Se oglasim še kaj…
Bye, bye…