Helouu!!
Še malo, ljubčki, pa bo vikeend!

Danes bom pa govorila o krožkih oz. obšolskih dejavnostih.
Kot prvo, v glasbeni šoli igram klarinet. Ko sem bila mlajša sem bila kar dobra, zdaj pa ne več toliko, ker se mi ne da vadit (upam, da moj učitelj ne bere tega...). Čeprav sem ugotovila, da bolj kot to, da se mi ne da vadit, se mi ne da sestavit inštrumenta. Klarinet je namreč sestavljen iz več delov, ki jih moraš skupaj sestavit. Vem, lena sem.
Ker pa sem že peti letnik, moram tudi hoditi na mladinski pihalni orkester. Tam je super, igramo lepe in ne pretežke skladbe, fajn se razumemo, veliko se smejimo.
Na srečo sem lani končala s teorijo o glasbi. Ta je, kakor pravi ime, teorija. Učiš se note, tone, akorde, lestvice, kvintne kroge, kar je dolgočasno, ampak tudi skladatelje, ki so bolj zanimivi. Letos bi se lahko vpisala na solfeggio, ki je nadaljevanje teorije, ampak se nisem, na kar sem zelo ponosna. :)
V glasbeni šoli prav tako treniram balet. Ja, rekla sem treniram, ne pa plešem. Zakaj? Ker če bi rekla, da plešem, bi zvenelo, kot da se v krilcah kot dvoletniki lovimo po prostoru. Balet je pa daleč od tega. V njem uriš telo in možgane. Najbrž se sploh ne zavedate, kako (duševno in telesno) močne so balerine. Koliko trenirajo. Po nekaj ur vsak dan. Pa koliko solz gre v to. In koliko denarja! Na koncu pa vse izgleda otroško lahko, medtem ko plesalke umirajo. (Še posebej njihovi nožni prsti.)
Naslednje hodim v šolski pevski zbor. Ki, spet, ni mala malica. Smo na nivoju, za kar plačujemo dobesedno in v prenesenem pomenu. Imamo vaje med vikendi (včasih), celo med počitnicami nam jih je že 'poturila'. Pa vsakič se zborovodkinja jezi na nas... Ampak je trud poplačan, ko se s tekmovanja vrnemo s kakšnim mednarodnim zlatim priznanjem. :)
Potem hodim tudi na verouk. Ampak to ni krožek, nam je povedal župnik v tretjem razredu. Česar takrat nisem razumela, zdaj pa. Na verouku se učiš ne le o veri, ampak tam dobiš tudi dobro popotnico za v življenje. In kakšen bonbon. :)
Vse skupaj se ne sliši veliko, a je. Še posebej, če dodaš še vsa tekmovanja v šoli... Balet trikrat na teden, klarinet dvakrat, orkester enkrat, verouk enkrat, pevske vaje vsaj enkrat... noben dan nisem popolnoma prosta popoldne. Razen, če kaj odpade, seveda.
Sem kdaj jezna sama nase, ker sem si zadala preveč? Seveda. Pogosto. Mišice me bolijo od baleta, moje mentalno zdravje je včasih bolj tako-tako zaradi šole in mojih odnosih z drugimi (o čemer bom pisala naslednjič, če se spomnem). Vendar ne bi ničesar pustila, ker bi mi bilo potem žal zaradi tistih lepih trenutkov, ki nastanejo.

*b*Pesem*b*

Današnja pesem je precej random, čeprav ima neko povezavo.
*i*Hey Look Ma, I Made It*i* by Panic! At the disco
Spotify: https://open.spotify.com/track/22oEJW6r2rMb9z4IntfyEa?si=00e0812bd3ed49c1
Youtube(lyrics): https://www.youtube.com/watch?v=I5VtJwuNWGY
Ta pesem ima tako pozitivno energijo, ne vem zakaj. Pravzaprav govori o tem, da mu je uspelo.

Ok honestly se mi ne da več pisat in tudi ne vem kaj... zato bo to to. Za zdaj.
Lepo se mejte, še malo pa bodo počitnice :)
Hermi<33 :hugging: