četrtek,5.11.2020
Ojla!:sheep::sheep::sheep:
Spet pišem blog za Pilov natečaj, danes malo pozneje kot sicer, ampak sem gledala Masterchef in nemorem verjeti da so v finalu 3 tekmovalci! V prejšnem blogu sam vam na kratko povedala o anoreksiji in vas je zalo zanimalo kako se spopadam z njo, kakšni so simptomi.....No danes bomo govorili o tem. V naprej povem to je moje mnenje in moja zgodba. Vsak ima drugačno zgodbo.


ANOREKSIJA
Anoreksija je zelo resna zadeva. So bile tudi že žrtve ki so se izstradale do smrti. Na wikipediji piše da se najpogosteje pojavi med 14. in 18. letom vendar se na to nikakor nesmemo zanašati, jaz sem za njo zbolela pri 11 letih. Vse skupaj se je začelo da sem si želala shujšati ker sem imela kakšen kilogram odveč. Na začetku je bilo vse OK, nisem se niti tako zelo omejila. Samo na 1 urni sprehod sem šla vsak dan in malo sem pazila na prehrani (da nisem jedla ocvtega in več sadja in zelenjave:strawberry::carrot:). Vsi so me zmeraj pohvalili, kar mi je uganalo, za mano je začela hujšati še moja mami (vendar ona se je pri izgubi 9kg ustavila, jaz pa ne). Kar se pa meni zdi da je imelo tudi velik vpliv to da so sošolci, prijatelji...... začeli drugače gledati name. Ko sem bila malo močnejše postave sem se mogla vedno dokazovati da me je družba sploh "videla", niso me jemali za enako vredno kot so oni. Ampak zdej se je to spremenilo jst hujšam, sošolci to opazijo in me celo pohvalijo in spodbujajo. Vendar stvari so se začele zapletat. Vedno bolj sem začela omejevati hrano nič sladkega:icecream:, nič kruha:bread:, brez olja, masla in ostale maščobe:avocado: kasneje sem začela omejevati tudi porcije. Začela sem tečt, kar da se razumemo ni slabo krepila sem mišice ampak na žalost premalo jedla. Kar naenkrat sem razvila strah do hrane. Ko prideš v trgovino in ti mami reče: "Zdaj si pa nekaj izberi" jaz sem se začela tresti in potiti. Na rojstnodnevnih zabavah so sošolke jedle pico, sladoled, torto med tem ko sem jaz grizljala melono :disappointed:. Na začetku je bilo težko gledati sošolke ki uživajo v hrani, jesti tako malo količino hrane, veliko telovaditi...ampak se navadiš. Seveda so se med tem kilogrami kar topili. Dobila sem veselje do hujšanja, ljudje me opazijo, imam nadzor in manj ko je pokazala tehtnica srečnejša sem bila. Kaj je bil problem jaz nisem imela cilja do kje bom shujšala, samo moglo je biti vedno nižje. Začela sem brskati kaj je v določini hrani, kaj moram jest da shujšam (vidim kalorije redijo, vidim da imajo maščobe največ kalorij, okej ne bom več jedla maščobe-NAROBE) Gledaš samo kako boš shujšal, niti več mar za zdravje (maščobe so nujne za delovanje, rast, razvoj organizma!) Moje "hujšanje" je trajalo že pol leta, počasi se končujejo poletne počitnice, začne se šola:books:..... V šoli opazijo v kakšnem stanju sem, nekega popoldneva mi mami reče:" ..moje ime..imaš že anoreksijo". Jaz pa nazaj jezna: Kaj kakšno anoreksijo? A si ti v redu? Jaz nimam nobene anoreksije. Kmalu pa sem videla da to res ni več v mejah normale. V šoli smo imeli kmalu sistematski pregled in tam sem sošolcem ubistvu sošolkam povedala da imam anoreksijo. Zdravica mi je določila anoreksijo nervoso. In potem se moja pot začne v bolnici:hospital:.......O njej bom govorila jutri. V komentarje pa zapišite še kakšno vprašanje na katerega bom tudi odgovorila. Včeraj ste mi zastavili vprašanje kakšni so znaki/simptoni anoreksije? Zdej da se zavedamo anoreksija je v glavi vendar se izraža tudi na zunanjost oz. pri anoreksiji imaš napačno mišljenje o hrani oz. imaš strah pred hrano. Zaradi pomanjkanja hranilnih snovi se to izraža kot:
-izpadanje las, suhi & krhki lasje
-seveda zelo zelo prenizka teža
-suha koža
-počasno celjenje ran
na daljši rok pa tudi
-zaostanek v rast
-odpovedovanje notranjih organov
......... simptonov je še več in ni nujno da se vsi izrazijo.
Upam da ste uživati ob branju, da vas to zanima in da ste se kaj novega naučili. Ne pozabite v komentarje zapisati vprašanj (lahko tudi kaj drugega) in pritisniti :heart:
Se vidimo jutri!:hugging: