petek,6.11.2020
Ojla!:chipmunk::chipmunk::chipmunk:
Najprej se bi vam rada zahvalila za tako lep odziv na prejšnji blog:kissing: Danes pa nadaljujem s pisanje bloga za Pilov natečaj. Nadaljujem pa tudi svojo zgodbo o anoreksiji ter odgovorila bom na vaša vprašanja. Ponavljam pa da je to moje mnenje in moja zgodba. Vsak ima drugačno svojo zgodbo.
Torej končala sem ko sem bila sprejeta v bolnico. To je bilo proti koncu leta 2018.
Življenje v bolnici:
Vsak dan so te stehtali, seveda ti nisi videl svoje teže. Hrano ti začnejo postopoma poviševati. Najprej imaš mali jedilnik (1500kcal) nato srednji jedilnik (1800kcal) in na koncu velik jedilnik (2200kcal). Glede hrane redko kdo takoj začne jesti vse, ampak prej začeš tem bolje je, pojesti moraš pa vse kar dobiš. Lahko se zmeniš za zamenjavo če katere hrane ne maraš ali pa za manj mesa, več pa se ne moreš zmišljevati. Moram pa res pohvaliti kuharje, ker tam res dobro kuhajo! :yum:Lahko bi primerjala hrano v bolnišnici s hrano boljših restavracij. Še pred zajtrkom imaš jutranjo telovadbo (da ne bo kdo mislil da tečeš maraton) ubistvu so gimnastične vaje (vrtimo glavo) in vaje za dihanje. Dopoldne potekajo tako imenovani DSP-ji to so delavnice, kjer čisto iskreno malo bluziš. V pon. se pogovarjate kaj se je dogajalo čez vikend, v tor. imajo MH motnje hranjenja timski sestanek prideš v sobo kjer so vsi zdravniki, diatetičarji, psihologinje.....in pogledate tvoj napredek, sre. imaš plesne delavnice, v čet. ustvarjalne in v pet. se pripravljaš kaj boš delal čez vikend. Vmes med DSPjem imaš kdaj tudi čas za učenje (zelo redko), preglede, pogovore s psihologinjo.... Vsak dan je zjutraj tudi vizita v krogu so vsi otroci/njastniki iz oddelka in poveš kako si, če je bilo kaj posebnega včeraj... Popoldne pa poteka pouk:books:. Prvi teden nimaš pouka, potem pa ti ga začnejo počasi uvajati. Večinoma je pouk vidualno oz. da si samo ti in učitelj ali pa je še kdaj kakšen "bolnišnični sošolec". V petek ni pouka :grin:.Dobiš tudi ocene da ti je potem malo lažje ko se vrneš v svojo šolo. Prvi vikend noben ne gre domov z MH. Drugi pa že ampak ne za cel vikend. Vsak vikend malo podaljšaš če seveda vse poteka gladko (da ješ...). Na koncu odhajaš domov že v čet. pop. Seveda imaš tudi obiske staršev, bratov, sester ponavadi popoldne. Zvečer imaš 30 minut telefona :iphone:da vse pokličeš (nekateri nimajo te sreče kot jaz in živijo daleč od Lj. in jih starši lahko obiščejo le 2×,3x.... na teden). Jemlješ tudi zdravila oz. moreš jih. Jaz sem jih imela dnevno tudi po 4 različne tablete - vitamini, tam ti rečejo za misli (debel si, ne smeš jesti itd.) zdej za kaj so pa res......Pol pa seveda TV do časa za spanje 21:30. Jutro in večer sta pa najlepša ker si sredi Ljubljane in razgled je prečudovit. Stalno si pod nadzorom (na wc ne smeš potegniti morajo med. sestre videti kaj je:thinking:....beležijo si tvoja oddvajanja blata, na wcju imaš priprta vrata da slučajno ne bi kaj poskušal, ni kluk na oknih....si le v 5.nadstropju, stalno opazujejo da ne telovadiš, tudi dlje časa ne smeš stati). Moram povedati da na tem oddelku niso samo najstniki z MH, ampak tudi z depresijo, bulimijo, težave z jezo, nasplošno obnašanjem (to so predvsem maljši otroci npr. 8let).....
Jaz sem bila v bolnici dokaj malo časa prvič sem bila 5 tednov drugič pa 2 meseca (prvič po odpustu ni dolgo potekalo vse kot bi moralo zato so me čez 1 leto ko sem spet shujšala ponovno hospitalizirali). Po odpustu imaš redne preglede ki pa jih imaš vedno redkeje.
ODGOVORI NA VAŠA VPRAŠANJA:
1. Ne jaz še nisem čisto ozdravljena. Se trudim, ampak ne gre čez noč. Ampak že 1 leto napredujem in poteka brez večjih težav.
Zdravljanje lahko poteka tudi več kot 10 let lahko pa tudi samo 4 leta. Vse je odvisno od posameznika. Nekateri pravijo da ti anoreksija do konca življenja ostane v malih količinah. Vendar se jo moraš naučiti obvladovati.
2. Zdaj večina najstnic se v času pubertete živcira s težo, ampak pri anoreksiji gre za konstantno preštevanje kalorij, prekomerno telovadno, pretirano hujšanje. Ni več vrst anoreksije je pa več različnih zgodb ljudi.
3. Pri anoreksiji sem shunšala 27 kg. Vendar sem bila pred hujšanjem res močnejše postave (ne pa debela!). Ne bi govorila kakšna je bila moja najnižja točka ker se punce z anoreksijo hitro začnemo primerjati med sabo.
4. Hermiona Granger nič si ne upam trditi ker te ne poznam osebno, nisem s teboj 24 ur na dan in ti ne moram točno reče kaj je. Imaš pa res prenizko težo in simptomi so dokaj podobni. Ti pa sama pri sebi veš ali ti je hrana nek strah, da hočeš vedno nižjo težo, da se obremenjuješ s hrano...glede telovadbe...telovadba je zelo zdrava v mejah normale in ob zadostni in pravilni prehrani. Napisala si da ješ normalno ješ, res nič ne obsojam, ampak mogoče ne veš točno koliko je normalno pojesti. Moram povedati da najstniki potrebujemo ogromno energije-hrane več kot odrasli ljudje, ker rastemo, se razvijamo (ne samo nazunaj, punce predvsem na notri -organi), dihamo, prebavljamo hrano, da kri teže po telesu, da srce bije, da se koža obnavlja, da rastejo lasje, nohti in da so ti močni.......za vse to telo porabi ogromno energije. Če sama pri sebi čutiš da nekaj ni OK, ti jaz priporočam da se obrneš na osebo ki ji res zaupaš in se z njo pogovori (starši, sestra, teta, soseda....).
Moji podatki:
starost:13 let
višina:151cm (se mi zdi da sem zrasla 1cm in nato sem zelo ponosna hihi)
teža: 39.5-40.5 kg (niha)
Pa sem največja suhica v razredu.
(To velja za vse) Čim prej, težko je ampak se moraš boriti, gristi do konca ker.......ker...... je vredno:heart:. Meni se je rast ustavila začasno ker telo ni imelo dovolj snovi. Neveš kaj vse bi dala da se mi to ne bi zgodilo! Ampak vse se zgodi z razlogom.
Če koga še kaj zanima lahko napiše v komentar z veseljem odgovorim, če ti pa je bil blog všeč pa stisni še :heart:
Se vidmo jutri!:hugging: