Pilov blog
<3
dans bomo mau prekinli razloge zakaj-ne-umret, ker se mi zdi neki bl pomembnega<3
*b*"LIFE HAS GOT NO POINT."*b*
ubistvu bi pozabla na to, če ne bi v prvem delu dobila komentarja od :heart::heart:
...*i* In nemorem rect d sama nism razocarana nad sabo zarad tega, ker sm zlo, sam realno nimam volje za karkol pc nevem, ne vidm pointa. Tk al tk bomo na konc vsi umrl pa sli domov...*i*
Hvala ti za komentar<3
kokr sm že njej malo odgovorila, bom mau razširila tu<3
Glede smrti, kot ponosna katoličanka, verjamem v večno življenje. Pa tudi če se postavim v vlogo ateista, da vidim smrt kot večno temo, nesmisel. Lahko povem samo to: vsako življenje se začne enako in če bi se vsaka smrt končala enako; vsako življenje je drugačno. Vsebino si ustvariš sam, čutiš neke občutke, srečo, žalost, karkoli. Ljudje so o lajfu začeli razmišljat kot o "dolžnosti" ki jo morjo izpolnit, ne, življenje je dar, sploh zdj k smo še mladi in mamo same odprte možnosti. Začeli smo razmišlat o lajfu k da je fora sam da "preživiš" in umreš, ne, ker nismo v prazgodovini da bi nas na vsakem vogalu požrl medvedi. Fora je da živiš, ljubiš, jokaš, skratka dobiš neko šanso za neke filinge, moralo, fizičn in psihičn obstoj, človek, človečnost, da nisi samo tema. Živimo v čudovitem obdobju, nismo v prazgodovini kjer bi se vsak dan boril za življenje, nismo v prihodnosti kjer človeška rasa in osončje ne bosta več obstajala, ker ja, tud 14 milijard let zemlje ni neskončno, čeprav se nam ob naši življenski dobi zdi, ampak v neskončnosti je 14 milijard ena majhna pikica, v kateri obstajaš. To je tk ogromna sreča da smo sploh dobil to življenje. In ko prije tvoj cajt daš priložnost nekomu drugmu, zemlja se spet poseli z novimi ljudmi, svet napreduje. Tudi če se ti zdi da boš pozablen, da čez kakih 50 let tvoje ime ne bo več znano, mogoče, ampak zakaj bi ti blo za to mar po tem ko boš že mrtev? Živi svojo slavo, življenje, imej prijatelje, če si v čem dobr talent razvijaj, ljudje ga bojo cenil ZDJ, če ne napišeš knjige, ker se ti zdi da je nebojo brali čez 50 let je to bedno! Ni uspeh, da si zapomnjen za večno, zakaj? Ker imaš priložnost za občutke ZDJ in če boš celo življenje nesrečn, ker neboš Michael Jakcson, ker neboš slaven boš zapravil cel smisel. Kaj majo slavni mrtvi ljudje zdj od tega? Čisto nič. Maš neko življenje, maš meje, in izkorist to zdj, bodi srečn v trenutku kr v naslednjem te mogoče ne bo. Ker veliko ljudi reče "življenje nima smisla" in s tem mislijo konec življenja. Ne, življenje je vsebina! Vsebina ki si jo ustvariš sam, v kateri maš neke dobre filinge torej ma smisel. Lahko si srečn sam s sabo. Nekoč bomo vsi pozabljeni, s tem pa tudi vse tvoje napake. Torej sprejmi življenje, sprejmi rože, sprejmi srečo zdaj, v svojem življenju, svoji dobi, ker biti srečen je smisel življenja. Smisel življenja je zavedanje, da je življenje boljše od smrti. Smisel življenja je da lahko v zadnjem dihu rečeš, da je blo vredno. Smisel življenja je da se znaš iz srca nasmejat pri 80 letih. Smisel življenja je da znaš bit hvaležn, in seveda po možnosti, da daš življenje še nekomu drugemu.
<3 love yall
dans bomo mau prekinli razloge zakaj-ne-umret, ker se mi zdi neki bl pomembnega<3
*b*"LIFE HAS GOT NO POINT."*b*
ubistvu bi pozabla na to, če ne bi v prvem delu dobila komentarja od :heart::heart:
...*i* In nemorem rect d sama nism razocarana nad sabo zarad tega, ker sm zlo, sam realno nimam volje za karkol pc nevem, ne vidm pointa. Tk al tk bomo na konc vsi umrl pa sli domov...*i*
Hvala ti za komentar<3
kokr sm že njej malo odgovorila, bom mau razširila tu<3
Glede smrti, kot ponosna katoličanka, verjamem v večno življenje. Pa tudi če se postavim v vlogo ateista, da vidim smrt kot večno temo, nesmisel. Lahko povem samo to: vsako življenje se začne enako in če bi se vsaka smrt končala enako; vsako življenje je drugačno. Vsebino si ustvariš sam, čutiš neke občutke, srečo, žalost, karkoli. Ljudje so o lajfu začeli razmišljat kot o "dolžnosti" ki jo morjo izpolnit, ne, življenje je dar, sploh zdj k smo še mladi in mamo same odprte možnosti. Začeli smo razmišlat o lajfu k da je fora sam da "preživiš" in umreš, ne, ker nismo v prazgodovini da bi nas na vsakem vogalu požrl medvedi. Fora je da živiš, ljubiš, jokaš, skratka dobiš neko šanso za neke filinge, moralo, fizičn in psihičn obstoj, človek, človečnost, da nisi samo tema. Živimo v čudovitem obdobju, nismo v prazgodovini kjer bi se vsak dan boril za življenje, nismo v prihodnosti kjer človeška rasa in osončje ne bosta več obstajala, ker ja, tud 14 milijard let zemlje ni neskončno, čeprav se nam ob naši življenski dobi zdi, ampak v neskončnosti je 14 milijard ena majhna pikica, v kateri obstajaš. To je tk ogromna sreča da smo sploh dobil to življenje. In ko prije tvoj cajt daš priložnost nekomu drugmu, zemlja se spet poseli z novimi ljudmi, svet napreduje. Tudi če se ti zdi da boš pozablen, da čez kakih 50 let tvoje ime ne bo več znano, mogoče, ampak zakaj bi ti blo za to mar po tem ko boš že mrtev? Živi svojo slavo, življenje, imej prijatelje, če si v čem dobr talent razvijaj, ljudje ga bojo cenil ZDJ, če ne napišeš knjige, ker se ti zdi da je nebojo brali čez 50 let je to bedno! Ni uspeh, da si zapomnjen za večno, zakaj? Ker imaš priložnost za občutke ZDJ in če boš celo življenje nesrečn, ker neboš Michael Jakcson, ker neboš slaven boš zapravil cel smisel. Kaj majo slavni mrtvi ljudje zdj od tega? Čisto nič. Maš neko življenje, maš meje, in izkorist to zdj, bodi srečn v trenutku kr v naslednjem te mogoče ne bo. Ker veliko ljudi reče "življenje nima smisla" in s tem mislijo konec življenja. Ne, življenje je vsebina! Vsebina ki si jo ustvariš sam, v kateri maš neke dobre filinge torej ma smisel. Lahko si srečn sam s sabo. Nekoč bomo vsi pozabljeni, s tem pa tudi vse tvoje napake. Torej sprejmi življenje, sprejmi rože, sprejmi srečo zdaj, v svojem življenju, svoji dobi, ker biti srečen je smisel življenja. Smisel življenja je zavedanje, da je življenje boljše od smrti. Smisel življenja je da lahko v zadnjem dihu rečeš, da je blo vredno. Smisel življenja je da se znaš iz srca nasmejat pri 80 letih. Smisel življenja je da znaš bit hvaležn, in seveda po možnosti, da daš življenje še nekomu drugemu.
<3 love yall
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
*roza*O.B.O.Ž.U.J.E.M*roza* *zelena*T.A*zelena* *modra*B.L.O.G*modra**b*!!!*b*
4
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je nekaj najlepšega na svetu!
Draga LOGi odprla si mi oči in tudi moje srce! Dala si mi drugo priložnost!:four_leaf_clover::sparkles::dizzy:
Hvala, res hvala ti! :dove::dove:
Hvala:sob::sob::sob::heart::heart:
Sydney
Draga LOGi odprla si mi oči in tudi moje srce! Dala si mi drugo priložnost!:four_leaf_clover::sparkles::dizzy:
Hvala, res hvala ti! :dove::dove:
Hvala:sob::sob::sob::heart::heart:
Sydney
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
girl svaka castt 🫶🫶🫶 pac kok dobr je to napisano🥲🥲🥲🫶
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
To je bil tak therapy zame, res se ti zahvaljujem, ker si napisala ta blog, ker si pokazala ljudem celoten smisel življenja, ker si jim pokazala, zakaj se morš vsej mal potrudit in živet na polno.:heart::heart:
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
