Pilov blogHow to survive the teenage life? #My life sucks
7
Živiooo!
No, naslov pove vse. Kako preživeti najstniško življenje? Mnogi si najbrž mislite, da pretiravam. Življenje gre naprej, to je res. Ampak ni pa škodljivo, če poznaš par stvari, ki ti malce olajšajo tegobe najstnikov. Zakaj to pišem *i*jaz?*i* No, ni posebnega razloga ampak sem prišla na par idej kako si odmisliti neumne pomisleke o samem sebi, svetu in družini ki se mnogokrat pojavijo v naših glavah. :sweat_smile:
*b*#Moje življenje je bedno*b*
O tem bom govorila danes.
V veliko filmih in serijah (celo v risankah) se pojavi slovenski ali angleški izraz za bedo. "My life sucks." to sem slišala in prebrala že milijonkrat. Tega ne govorijo samo najstniki, temveč tudi odrasli. Seveda, pa je najbolj prisotno pri najstnicah. Zaradi lepote, obleke, zaradi fanta, ki jim ne vrača čustev itd.
Fantje so bolj preprosti. Lepota jih po večini ne briga toliko, obleke (na odzive mojih prijateljev) še manj in da jih punca ne mara? No, to pa se pojavi pri obema spoloma. Večina zapade v nekakšno lažjo obliko depresije, dobiva pomisleke o prijateljih, družini in celo celemu svetu. To mi je znano. Zelo znano. :rolling_eyes:
Ampak zakaj najstniki vedno obtožijo starše in celotno življenje, zaradi enega nesrečnega dogodka? Tega na žalost ne vem, zdi pa se mi, da bi bilo fino preprečiti, da v svojo slabo voljo povlečeš še nič hudega sluteče znance.
In kako to narediti? Načini so preprosti. Dala bom ideje, potem pa (i guess) boste že sami poštekali postopek...:thinking:
:fast_forward:*b*Simpatiji nisem všeč, pa sem mu/ji to že povedal/a*b*
Če se to zgodi v šoli, in imaš pred seboj še veliko ur pouka- skušaj se zadržati, ali pa se zaupaj najboljši prijateljici in izjokaj na stranišču (če se moraš izjokati), kjer te nihče ne bo obotoževal in zmerjal. Če pa se to zgodi zadnjo uro- super! :sunglasses:
Pojdi v svojo sobo ali pa na kraj, ki te pomirja. Kjer ni skoraj nikogar (ali obratno, če te družba pomirja), sedi na tla, na stol na posteljo, se uleži ali kaj drugega. Lahko se najprej izliješ. Lahko zbrcaš blazino, zmečeš obleke iz omare, lahko razmečeš kopalnico (pri zadnjih sledi pospravljanje sobe, tako da odsvetujem - priporočam prvo), lahko se kričiš v blazino itd. Ampak nikoli ne kriči na starše. Ko prideš domov jim mirno povej, da potrebuješ čas zase in te bodo pustil na miru (po večini).
Naslednji korak do umirjanje je--- Razmislek. Sliši se bedno ampak deluje. Razmisli, zakaj si tako jezen/a, na koga si besen/a in razmisli, kako mu boš odpustil/a (saj ni on/a kriv/a če mu/ji nisi všeč, kajne?). Ko boš našla odgovore na vsa vprašanja, pojdi delat nekaj kar te pomirja. Se sprehajat, risat, pisat, poslušat glasbo itd. Nekateri za umirjanje potrebujejo dlje časa kot drugi, nekateri se umirijo v trenutku...
Ko boš bil/a do nule umirjen/a pa razmisli, kako se boš izognil/a neprijetnostim v šoli. Zamisli si, kako boš ogovoril/a krivca, mu razjasnila da je položaj malce neroden zaradi "simpatij-zadeve", ter se z njim/njo na samem pomeni, kako bosta odpravila zadevo. Lahko tudi že sam/a malce razmisliš od tem, ampak je najbolje reševati v dvoje :hugging: (če pa se noče pogovorit s tabo te pa itak ni vreden :wink:)
Če tale terapija ne bo delovala potem še malo pobrskaj po netu, ali pa pusti času da to odnese stran :wink:
:fast_forward:*b*Nisem lep/a*b*
Kdaj dekletom pred ogledalom kar nenadoma šine v glavo, da niso lepi. Bedarija. Vsak je lep na nek način. Notri ali zunaj- to nima veze.
Postopek je podoben. Razmisli, zakaj tako misliš. Povej tisto stvar na glas, nato pa najdi še deset lepih stvari, ki so ti všeč na tebi:hugging:. Spet je porabljen čas različen. Nekateri takoj končajo, drugi potrebujejo več časa.
Deuje pa skoraj na vseh. Potem se pač drži tistih stvari, ki so ti na tebi všeč, slabo pa skušaj popraviti. Če si recimo razdražljiv/a potem poišči kako boš to odpravil/a. Ampak če je problem zunanji- DA SI NE BI DAJALI MEJKAPA GOR! Preprosto sprijazni se s tem kakršen si :relieved: To je najlažje :thumbsup:
:fast_forward:*b*Vsem sem odveč*b*
Enak postopek. Razmisli zakaj tako misliš, ter se (nujno se prej pomiri če te to razjeda) mirno pogovori s osebo, ki ti veliko pomeni. Starši, prijateljico- in povej o svojih mislih. Povej zakaj tako misliš, kdaj si prišel/a na to idejo itd. Pogovor naj traja, dokler ne najdete rešitve- več skupnega časa, več pogovorov itd. :blush:
No, mislim da ste dojeli :wink:
Upam, da vam je bil blog všeč, tukajle pa lahko glasujete za naslednjo temo (je anonimno)
https://docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQLScW3HPzbvbywLPKPGyYXbATdq1ZpL3QxiBH_D8a8TLNahy6Ww/viewform
Evo! Hvala da ste si prebrali blog, lajk in komentar polepšata dan!
Aros
(plis komenntirajte če vam je vse skupaj všeč in kaj vas moti itd.)
No, naslov pove vse. Kako preživeti najstniško življenje? Mnogi si najbrž mislite, da pretiravam. Življenje gre naprej, to je res. Ampak ni pa škodljivo, če poznaš par stvari, ki ti malce olajšajo tegobe najstnikov. Zakaj to pišem *i*jaz?*i* No, ni posebnega razloga ampak sem prišla na par idej kako si odmisliti neumne pomisleke o samem sebi, svetu in družini ki se mnogokrat pojavijo v naših glavah. :sweat_smile:
*b*#Moje življenje je bedno*b*
O tem bom govorila danes.
V veliko filmih in serijah (celo v risankah) se pojavi slovenski ali angleški izraz za bedo. "My life sucks." to sem slišala in prebrala že milijonkrat. Tega ne govorijo samo najstniki, temveč tudi odrasli. Seveda, pa je najbolj prisotno pri najstnicah. Zaradi lepote, obleke, zaradi fanta, ki jim ne vrača čustev itd.
Fantje so bolj preprosti. Lepota jih po večini ne briga toliko, obleke (na odzive mojih prijateljev) še manj in da jih punca ne mara? No, to pa se pojavi pri obema spoloma. Večina zapade v nekakšno lažjo obliko depresije, dobiva pomisleke o prijateljih, družini in celo celemu svetu. To mi je znano. Zelo znano. :rolling_eyes:
Ampak zakaj najstniki vedno obtožijo starše in celotno življenje, zaradi enega nesrečnega dogodka? Tega na žalost ne vem, zdi pa se mi, da bi bilo fino preprečiti, da v svojo slabo voljo povlečeš še nič hudega sluteče znance.
In kako to narediti? Načini so preprosti. Dala bom ideje, potem pa (i guess) boste že sami poštekali postopek...:thinking:
:fast_forward:*b*Simpatiji nisem všeč, pa sem mu/ji to že povedal/a*b*
Če se to zgodi v šoli, in imaš pred seboj še veliko ur pouka- skušaj se zadržati, ali pa se zaupaj najboljši prijateljici in izjokaj na stranišču (če se moraš izjokati), kjer te nihče ne bo obotoževal in zmerjal. Če pa se to zgodi zadnjo uro- super! :sunglasses:
Pojdi v svojo sobo ali pa na kraj, ki te pomirja. Kjer ni skoraj nikogar (ali obratno, če te družba pomirja), sedi na tla, na stol na posteljo, se uleži ali kaj drugega. Lahko se najprej izliješ. Lahko zbrcaš blazino, zmečeš obleke iz omare, lahko razmečeš kopalnico (pri zadnjih sledi pospravljanje sobe, tako da odsvetujem - priporočam prvo), lahko se kričiš v blazino itd. Ampak nikoli ne kriči na starše. Ko prideš domov jim mirno povej, da potrebuješ čas zase in te bodo pustil na miru (po večini).
Naslednji korak do umirjanje je--- Razmislek. Sliši se bedno ampak deluje. Razmisli, zakaj si tako jezen/a, na koga si besen/a in razmisli, kako mu boš odpustil/a (saj ni on/a kriv/a če mu/ji nisi všeč, kajne?). Ko boš našla odgovore na vsa vprašanja, pojdi delat nekaj kar te pomirja. Se sprehajat, risat, pisat, poslušat glasbo itd. Nekateri za umirjanje potrebujejo dlje časa kot drugi, nekateri se umirijo v trenutku...
Ko boš bil/a do nule umirjen/a pa razmisli, kako se boš izognil/a neprijetnostim v šoli. Zamisli si, kako boš ogovoril/a krivca, mu razjasnila da je položaj malce neroden zaradi "simpatij-zadeve", ter se z njim/njo na samem pomeni, kako bosta odpravila zadevo. Lahko tudi že sam/a malce razmisliš od tem, ampak je najbolje reševati v dvoje :hugging: (če pa se noče pogovorit s tabo te pa itak ni vreden :wink:)
Če tale terapija ne bo delovala potem še malo pobrskaj po netu, ali pa pusti času da to odnese stran :wink:
:fast_forward:*b*Nisem lep/a*b*
Kdaj dekletom pred ogledalom kar nenadoma šine v glavo, da niso lepi. Bedarija. Vsak je lep na nek način. Notri ali zunaj- to nima veze.
Postopek je podoben. Razmisli, zakaj tako misliš. Povej tisto stvar na glas, nato pa najdi še deset lepih stvari, ki so ti všeč na tebi:hugging:. Spet je porabljen čas različen. Nekateri takoj končajo, drugi potrebujejo več časa.
Deuje pa skoraj na vseh. Potem se pač drži tistih stvari, ki so ti na tebi všeč, slabo pa skušaj popraviti. Če si recimo razdražljiv/a potem poišči kako boš to odpravil/a. Ampak če je problem zunanji- DA SI NE BI DAJALI MEJKAPA GOR! Preprosto sprijazni se s tem kakršen si :relieved: To je najlažje :thumbsup:
:fast_forward:*b*Vsem sem odveč*b*
Enak postopek. Razmisli zakaj tako misliš, ter se (nujno se prej pomiri če te to razjeda) mirno pogovori s osebo, ki ti veliko pomeni. Starši, prijateljico- in povej o svojih mislih. Povej zakaj tako misliš, kdaj si prišel/a na to idejo itd. Pogovor naj traja, dokler ne najdete rešitve- več skupnega časa, več pogovorov itd. :blush:
No, mislim da ste dojeli :wink:
Upam, da vam je bil blog všeč, tukajle pa lahko glasujete za naslednjo temo (je anonimno)
https://docs.google.com/forms/d/e/1FAIpQLScW3HPzbvbywLPKPGyYXbATdq1ZpL3QxiBH_D8a8TLNahy6Ww/viewform
Evo! Hvala da ste si prebrali blog, lajk in komentar polepšata dan!
Aros
(plis komenntirajte če vam je vse skupaj všeč in kaj vas moti itd.)
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
FUL DOBRO POVEDANO!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:revolving_hearts::relieved::thumbsup:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 1"){kind=small}
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(54)
Vesela šola me ne zanima.
(85)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(148)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(55)
