Sedim v ravnateljičini pisarni in s prekrižanimi rokami strmim v svoje teniske. Malo krvi je na njih. Takoj se spomnim, kako sem Alana brcnil z vso močjo v nos, ko je bil že tako ali tako na tleh ves v bolečinah.

In spet me rešujejo Bondi in njene mirne besede.

Medtem ko se ravnateljica in Bondi pogajata na vse strani, je meni čisto vseeno. Vsega je kriv Alan! Kaj pa me je izzival?! Dobil je, kar mu gre in mi je prav vseeno, kako zelo kri šprica iz njegovega nosu in kako mora zdaj v bolnišnico.
Saj si je sam kriv!
---
Ravnateljica, zdaj že malo pomirjena, naju odslovil iz pisarne. Bondi me tolaži in mi govori: "Zdaj je mimo, Rawdy... Lahko se pomiriš."
Ampak jaz sem še zmeraj jezen. Na Alana. Na ravnateljico. Na vse! Briga me, če sem *i*problematičen*i*, *i*nagle jeze*i* in *i*razdražljiv*i*, kakor me opisujejo odraslih. In odrasli do bedni! Vse v njihovem svetu mora biti lepo in popolno! Ampak resnični svet ni takšen - resnični svet je hudoben in vsi se delajo norca iz tebe! Čisto nihče na tem svetu me ne razume!

Razen Bondi. Ona je prijazna do mene in me razume.
---
Ravnateljica ga. Vinšek me ima čisto zares vrh glave.
Pri kosilu sem porinil fantka iz drugega razreda v steno, ker se je vrinil predme v vrsti.
In spet sem moral biti v pisarni. In spet me je zagovarjala Bondi. In ga. Vinšek se je spet drla.
Le da je tokrat zagrozila, da se bo pogovorila z mojimi starši. In kaj me to briga! Mama in oče me imata rada, vedno bosta na moji strani!
---
Po šoli sem moral s staršema na pogovor z ga. Vinškovo.

"Vajin sin ima težavo, ki ji ima večina fantov njegove starosti... Le, da je pri njem to šlo predaleč - svoje vrstnike je spravil že v zelo huda stanja, da so morali v bolnišnico na zdravljenje..."

To je rekla Vinškova na začetku pogovora. Zdaj traja to že kakšne pol ure in še vedno čakam na klopi pred pisarno. In zdaj moja mama že grozno joka in oče je že kakšnih petstokrat jezno udaril s pestjo po mizi.

Do mene pride Bondi. "Si v redu?" vpraša in se usede poleg mene.
Presedem se, da ima dovolj prostora, a ne rečem ničesar.
"Verjetno si zelo žalosten, kajne?"
Ne vem, če sem sploh že kdaj čutil žalost. Ves čas sem samo jezen, jezen, jezen in všeč mi je. Če si jezen, se lahko spraviš na kogarkoli in si močan. Če si žalosten, pa si šibek in zato se lahko drugi spravijo nate. Rad sem jezen.
"Niti ne..." rečem in v grlu me zapeče. Zaslišim, kako se v pisarni oče in ravnateljica dereta, mama pa z vsako sekundo še bolj zajoče.
Mislim, da sliši tudi Bondi, ker me prime za roko in reče: "Vse bo še okej. Ostani močen."
In jaz sem močan. Zato ker sem jezen, sem dovolj močan za vse.
---
Doma je mama tiho. Tudi jaz. Oče se še kar jezi, kako se je šola preveč spremenila in vsi dvignejo roke ob najmanjši stvari.
Potem me med kuhanjem večerje vpraša: "Si že naredili nalogo, mali?"
"Ne še..." odgovorim.
"Potem pa pojdi in jo naredi zdaj! Mislim - kako len si še lahko?!"
Odpravim se v sobo in slišim pridušen glas mame, ki pravi očetu: "Ne jezi se tako nanj, že tako ali tako je zdaj v tem obdobju, ko..."
Nič nočem več slišati! Ko ostali začnejo govoriti o tem *i*obdobju*i*, me kar zmrazi! Sploh ne vejo, kaj govorijo! Nimajo pojma, kakšno je življenje v tem *i*obdobju*i*! Saj so le odrasli!
Pokrijem se čez glavo in zaspim do večerje.

Pri večerji smo vsi tiho. Nihče me ne sprašuje, kako je danes bilo v šoli, mama ne pripoveduje o svojem tečnem šefu in oče ne vpraša, ali so špageti dovolj huhani.
V Bondijini družini se med večerjo pogovarjajo o dnevu in vsi se smejijo, ko Bondijinemu bratcu Tamilu z vilico ne uspe nabosti korenčka.
V naši družini ni tako.

Že dolgo nisem slišal, da bi se mama in oče sploh kdaj veselo smejala.