Pilov blogTemna stran Dolenje vasi: Kdo je bil v resnici Metod Trobec?
3
Helooooo moji dragi Pilovčki/ke!:stuck_out_tongue_winking_eye:
Da ne bom pisala samo o dogajanju na tujih tleh je čas, da se preselimo v Slovenijo.:flag_si:
Leto 1979 je za Slovenijo pomenilo veliko prelomnico, ko je postala prizorišče najbolj grozljivih zločinov v svoji zgodovini.
Ime Metod Trobec je v tistem času postalo sinonim za zlo, ki je preseglo meje človeškega razumevanja. Ta preprost človek, ki je deloval kot električar in bil na videz povsem običajen, je v resnici skrival temno plat, ki se je izražala v brutalnih in brezčutnih umorih.
Njegova zgodba ni zgolj zgodba o zločinu, ampak tudi zgodba o grozi, ki se je tihotapila skozi slovenske vasi.
Ubil je pet ljudi, večinoma ženske. Trobec je ženske, večinoma starejše in osamljene, zvabil v svojo hišo v Dolenji vasi pri Cerknici. Njegova taktika je bila preprosta: obljubil jim je prijetno druženje in pogovor, nato pa so zadeve ubrale strašljiv obrat.
Nežne dušice ne berite:radioactive: (poskrolajte do... no saj veste do kam, če ste brali moje prejšnje bloge)
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ko je pridobil njihovo zaupanje, jih je zadušil s preprostimi gospodinjskimi pripomočki, kot so bile brisače in vrvi. Toda njegova grozodejstva se tu še niso končala. :sob::dizzy_face::cry:
Po umoru je Trobec trupla svojih žrtev hladnokrvno sežgal v krušni peči, ki je stala v njegovi hiši. Ostanke je zmešal s pepelom in jih raztresel po vrtu ter okoliški zemlji, s čimer je svoje zločine skušal skriti …za vedno.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
In zločini so res ostali neodkriti več let, saj ni bilo sledi, ki bi vodile do morilca. Trobec je tako nadaljeval svoje življenje, kot da se ni nič zgodilo, dokler ni bil naključno odkrit.
Leta 1979 je bila policija napotena na njegov dom zaradi suma kraje.
Med preiskavo so naleteli na dokaze, ki so jih pripeljali do njegovih grozljivih dejanj.
Hiša je bila prepolna ostankov, ki so pričali o njegovih zločinih – koščki kosti, ostanki tkanin in madeži, ki jih ni mogel popolnoma odstraniti. Trobec je bil aretiran, in med sojenjem se je razkrilo vse, kar je počel.
Sojenje je bilo eno najbolj razvpitih v zgodovini Slovenije. Trobec je brez obžalovanja priznal svojih pet umorov, čeprav so oblasti sumile, da bi lahko bilo žrtev še več. Sodniki so bili pretreseni nad hladnokrvnostjo, s katero je opisoval svoje zločine. Leta 1980 je bil obsojen na smrt, vendar je bila njegova kazen zaradi ukinitve smrtne kazni znižana na 20 let zapora. Toda Trobec ni dočakal konca svoje kazni. Leta 2006 je v zaporu storil samomor, kar je pustilo neodgovorjena vprašanja o tem, kaj ga je gnalo k takšnim brutalnostim.
Metod Trobec je v zgodovino vstopil kot eden najbolj krutih serijskih morilcev v Sloveniji, njegova dejanja pa ostajajo opomnik na temne plati človeške narave. Njegov primer nas še danes opozarja, da se kaj takšnega lahko zgodi tudi v naših krajih.
Upam, da vam je bilo zanimivo in zmeraj sem vesela prijaznih komentarjev in kreativnih idej za naslednji zločin.
Bye
Da ne bom pisala samo o dogajanju na tujih tleh je čas, da se preselimo v Slovenijo.:flag_si:
Leto 1979 je za Slovenijo pomenilo veliko prelomnico, ko je postala prizorišče najbolj grozljivih zločinov v svoji zgodovini.
Ime Metod Trobec je v tistem času postalo sinonim za zlo, ki je preseglo meje človeškega razumevanja. Ta preprost človek, ki je deloval kot električar in bil na videz povsem običajen, je v resnici skrival temno plat, ki se je izražala v brutalnih in brezčutnih umorih.
Njegova zgodba ni zgolj zgodba o zločinu, ampak tudi zgodba o grozi, ki se je tihotapila skozi slovenske vasi.
Ubil je pet ljudi, večinoma ženske. Trobec je ženske, večinoma starejše in osamljene, zvabil v svojo hišo v Dolenji vasi pri Cerknici. Njegova taktika je bila preprosta: obljubil jim je prijetno druženje in pogovor, nato pa so zadeve ubrale strašljiv obrat.
Nežne dušice ne berite:radioactive: (poskrolajte do... no saj veste do kam, če ste brali moje prejšnje bloge)
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ko je pridobil njihovo zaupanje, jih je zadušil s preprostimi gospodinjskimi pripomočki, kot so bile brisače in vrvi. Toda njegova grozodejstva se tu še niso končala. :sob::dizzy_face::cry:
Po umoru je Trobec trupla svojih žrtev hladnokrvno sežgal v krušni peči, ki je stala v njegovi hiši. Ostanke je zmešal s pepelom in jih raztresel po vrtu ter okoliški zemlji, s čimer je svoje zločine skušal skriti …za vedno.
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
In zločini so res ostali neodkriti več let, saj ni bilo sledi, ki bi vodile do morilca. Trobec je tako nadaljeval svoje življenje, kot da se ni nič zgodilo, dokler ni bil naključno odkrit.
Leta 1979 je bila policija napotena na njegov dom zaradi suma kraje.
Med preiskavo so naleteli na dokaze, ki so jih pripeljali do njegovih grozljivih dejanj.
Hiša je bila prepolna ostankov, ki so pričali o njegovih zločinih – koščki kosti, ostanki tkanin in madeži, ki jih ni mogel popolnoma odstraniti. Trobec je bil aretiran, in med sojenjem se je razkrilo vse, kar je počel.
Sojenje je bilo eno najbolj razvpitih v zgodovini Slovenije. Trobec je brez obžalovanja priznal svojih pet umorov, čeprav so oblasti sumile, da bi lahko bilo žrtev še več. Sodniki so bili pretreseni nad hladnokrvnostjo, s katero je opisoval svoje zločine. Leta 1980 je bil obsojen na smrt, vendar je bila njegova kazen zaradi ukinitve smrtne kazni znižana na 20 let zapora. Toda Trobec ni dočakal konca svoje kazni. Leta 2006 je v zaporu storil samomor, kar je pustilo neodgovorjena vprašanja o tem, kaj ga je gnalo k takšnim brutalnostim.
Metod Trobec je v zgodovino vstopil kot eden najbolj krutih serijskih morilcev v Sloveniji, njegova dejanja pa ostajajo opomnik na temne plati človeške narave. Njegov primer nas še danes opozarja, da se kaj takšnega lahko zgodi tudi v naših krajih.
Upam, da vam je bilo zanimivo in zmeraj sem vesela prijaznih komentarjev in kreativnih idej za naslednji zločin.
Bye
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ojoj:pensive::pensive::pensive: mislm kaj vse se ljudje spomnejo... to je res grozn. aja ok to sm ti že v prejšnjem komentarju hotla povedat pa sm pozabla. no nevem če poznaš ampak na spotifyu maš en slovenski podkast Ajda Naklada. to je ena ženska k govori o vsem mogočem največ pa govori o razlučnih true crimih pa to tko da lahko tm pogledaš? no če ti je ideja všeč. drgač pa še enkrat ful dobr blog vse si res lepo razložila
bye :wave:
bye :wave:
1
Hvala, se strinjam s tabo da takšna grozodejstva ne bi smela obstajati. Bom pa pogledala na Spotify<3
Ly
Ly
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
