Hellow, pookies<3

*i* Verjetno ste tu, direkt iz mojega kotička, prek povezava in bi se ti rada zahvalali, da se boš potrudil/a prebrati tole zgodbico. *i*

*b* Vem, da se nekaterim tole zdi potrata časa in polnjenje strani, ampak meni je to poletje spremenilo življenje in ga bi zares rada delila z vami. *b*
*roza* Če vam ni všeč, prosim ne berite, prihranite si svoj čas in slabo voljo. *roza*
Hvala!

⠀⠀⢠⡾⠲⠶⣤⣀⣠⣤⣤⣤⣿⣿⣷⣠⣴⣶⣶⡆⠀⠀⠀
⠀⠀⠀⣼⠁⠀⠀⠀⠀⠀⠀⢀⣿⣿⣿⣿⣿⣿⣿⣿⣷⡀⠀⠀
⠀⠀⠀⢹⡶⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠸⢯⣿⣿⡿⢻⣿⣿⣿⢿⡏⠀⠀
⠀⠀⢀⡿⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠉⣿⠁⠀⠀
⠀⣀⣸⣇⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⢀⣸⣧⣤⡀
⠈⠉⠹⣏⡁⠀⢸⣿⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⠀⣿⡇⠀⢀⣸⣇⣀⠀
⠀⠐⠋⢻⣅⡄⢀⣀⣀⡀⠀⠿⠿⠀⢀⣀⣈⡀⠀⣤⣿⠀⠉⠀
⠀⠀⠴⠛⠙⣳⠋⠉⠉⠙⣆⠀⠀⢰⡟⠉⠈⠙⢷⠟⠈⠙⠂⠀
⠀⠀⠀⠀⠀⢻⣄⣠⣤⣴⠟⠛⠛⠛⢧⣤⣤⣀⡾⠀⠀

1. *b* dan: prihod na morje ->*b* razpakirali smo se, potem pa sem se šla z sestro vozit malo s kolesom in prideva nazaj do našega apartmaja in tam na trgu za apartmajev igra nogomet en fant (zgledal je star približno 13, toliko kot jaz) igral je nogomet… ne vem zakaj, ampak takoj mi je padel v oči no in sem se s telefonom postavila tja v bližino da kao nekaj delam na telefonu... in potem je mimo mene naenkrat priletela žoga in on je sam tak zakričal "lahko žogo?" In jaz tak zmedeno pogledam in žoga re tako 3000000km na uro mimo mene in pol on sam tak priteče in jaz tak "soriii" in on tak: " vredi je" in jaz "Sori, ker je nisem pobrala" in on tak "neeee res je vrediii" in pol se nasmehnem in ja. Potem sem si zvečer podajala mojo natikačo z sestrico in papuca poleti v neko drevo in on lih tja steče po žogo in m zraven pobere še moj natikač... počutila sem se kot neka novodobna pepelka🥰


*b* 2. dan... *b* no upala sem da ga bom spet videla pa sem se postavila na balkon (javni) ki glesa na trg kjer ponavadi igra nogomet. In se je res pokazal ampak sem se itak delala da ne gledam njega🫣🤭 no in ura je bila tk 11.30 in je blo valda fuuul vroče (ne zarfavam se blo je tko 900°C) in ko sem (dejansko) telefonirala z prijateljico je on tak stekelpod balkonom in je bil brez majce in sem pla čist *b* PAF *b* ko sem ga videla...
Pač oznanil je, da gre pit, in on je *i* in slow motion INSIDE MY HEAD *i* stekel pod balkonom in se ozrl gor, se mi nasmehnil in zaklical »Zdravo!« in stekel naprej. PRISEŽEM da je blo kot v filmu<3
No, kakorkoli, pogledala sem sem ga nazaj, se nasmehnila in raje hitro pogledala nazaj, da ne bi mislil da ga opazujem (čeprav sem *b* točno to *b* počela).

*b* 3. dan *b*
Tistega dne sem vstala, se uredila in bliskovito švignila na balkon… em… čakat njega (nisem vedela kako mu je ime, cel teden…). Ponavadi je prišeč ob 11.15 ali 11.30. A tisti dan ga *i* ni in ni bilo. *i*
Čakala sem.
11.35 – nič nenavadnega.
11.40 – pa ja, danes je malo bolj pozen.
11.50 – kje je? Kje so vsi njegovi frendi?
11.55 – okej, ne paničari.
12.05 – zdaj pa zamuja že vsaj 40 minut!
12.15 – hmm…
12.25 – upam, da se bo prikazal.

ITD.

14.25 – zdaj pa me je že resnično strah.
14. 40 . kaj če so šli domov?!
14.50 – mogoče so na izletu..?

ITD.

15.15 – kje za vraga je?!
15.45 – uf…

ITD.

16. 45 – zdaj gremo na plažo… morda se prikaže zvečer.

In tako sem upala ves čas ko smo bili na plaži. Nato sem starša prepričala, da lahko grem pol ure prej s plaže in ODDRVELA sem gor v naselje.
Bolj ko sem se bližala trgu, kjer je ponavadi z prijatelji igral nogomet, bolj mi je razbijalo srce. Bolj in bolj sem se bližala, bolj sem izgubljala upanje. Nikejr nisem slišala zabijanja žoge v zid. Nikjer nisem videla visoke postave, ki bi spretno tekala za žogo. Ko sem prišla do trga, tam ni bilo NIKOGAR, razen babice in njene blond, vreščeče vnukinje.
Poklapano sem zavzdihnila, se odpravila naprej in *i* čisto slučajno *i*pogledala na stopnice ob trgu, na katerih so včasih igrali igrice. In v tem trenutku, *i* v tem majhnem zasuku glave, *i* se je zgodilo *b* vse. *b*
Videla sem skuštrano skodrano glavo in TAKOJ (brez da bi dejansko videla njegov obraz) sem vedela da je ON.

Ne znam in ne vem, kako bi opisala kako vesela sem bila v tistem trenutku.
Prepričana sem bila da mi bo srce eksplodiralo.
Dobesedno odskakljala sem domov, vsa srečna, da je še vedno tu kjer sem jaz, tu – v tem majhnem hrvaškem, obmorskem, počitniškem naselju.
*b* 4. dan *b* - tega dne sem ugotovila kje ima apartma.
*i* To informacijo sem si želela pridobiti zato, da bi lahko vsak dan preverjala ali je še tu, je na palži? Tako vsaj ne bi bila paranoična kot sem bila 3 dan.
O vsem dogajanju sem natanko poročala prijateljici v Ljubljani. Tistega dopoldneva sem telefonirala z njo in se napotila na plažo, da bi morda ugotovila kje se kopa. No in ko pač prideš na plažo, se pot razdeli na levo in desno. Prijateljico sem vprašala v kero smer naj grem, malo je pomislila nato pa rekla »Desno« in to je bila smer v katero sem šla.
In se pač basic sprehajam, gledam random ljudi na plaži, pot me pelje med drevesa, na pot ki teče skozi godz in dvignem pogled in ON Z SVOJO MAMO STOJI SREDI POTI IN POZDRAVLJA NEKE RANDOM ZNANCE.
Vem, da sem v tistem trenutku bila popolnoma šokirana in iskreno se ne spomnim, a sem se obrnila ali sem skočila za drevo, ali sem samo stala tam kot neka IDIOTKA.
Em, mislim, da sem se usedla na bližno klopco in se začela pretvarjati da me ni tam.
Naslednje kar se spomnim je, da sem si nadela nabolj chill obraz na svetu in šla *b* popolnoma naključno mimo. *b*
Zraven sem z očmi vneto iskala njega in njegov družino. Kar nekaj časa sem postopala na istem mestu in ga z očmi iskala. Ko sem končno opazila… hm… NJEGA. In *i* spet *i* me je azdel šok. Sedel je na majhnem oranžnem motorju (bila je igra), ki sem ga *i* predobro *i* poznala. Ta ISTI motor je bil parkiran pred enim izmed apartmajev, ki je bil v delu naseljabv kateremga sem zadnje čase velikokrat zahajala, upajoč da bom videla njega.
*i* (ful je grozn kr ne morm povedat njegovega imena, čeprav ga vem, se opravičujem :frowning2:) *i*

*b* 5. dan *b*
V vsem tem času sem že ugotovila, da so štajereci. Realno – samo odprl je usta in sem vedela da je.
Nisem vedela iz kje točno so, ampak sem (posrečeno) ugibala – Maribor. Zamislila sem si načrt, da bi me ON opazil:
Nekako sem morala pritegniti njegovo pozornost in kako lažje to storiš pri štajercu, kot da mu pokažeš da si tudi ti štajerec?
Načrt je bil sledeč:
-delala se bi da z nekom telefoniram in bi na ves glas omenjala »Maribor,« in govorila z štajerskim narečjem (ki ga izredno dobro znam, saj sem šajerka, ampak živim v Ljubljani). Seveda bi ta pogovor moral ON slišati, kar se mi je zdelo nekoliko nemogoče.

*b* A verejli ali ne, uspelo mi je. Popolno. *b*



Drugi del pride kmalu!

Lysm,
:)

(iskrene čestitke tistemu ki se mu je dala vse to prebrati :I )