Pilov blog
｡･:*:･ﾟ☆｡･:*:･ﾟ★
Danes sem veliko razmišljala o tem, kako zelo si želim, da ne bi nikoli prenehala čutiti. Ta misel me nenehno spremlja in včasih se sprašujem, zakaj me prav to tako močno prevzema. Mogoče je to zato, ker čustva niso le reakcije na dogodke okoli nas, ampak globoki odsevi tega, kar smo znotraj. Ko sem obkrožena z občutki, se zdi, da lahko izkusim vse plati življenja, vse njegove lepote in bolečine, vse trenutke radosti in žalosti.
Včasih se mi zdi, da je življenje prekratko, da bi ga preživela v vsakodnevni rutini brez pravega doživljanja. Zato si želim, da bi vsak trenutek bil poln čustev in ne samo avtomatsko preživet. Želim si, da bi se v vsem, kar počnem, mogla potopiti do samega dna, da bi lahko občutila vse, kar pomeni biti človek. Ni mi pomembno, ali so ta čustva lepa ali boleča; pomembno je, da so resnična, da so močna in da me spominjajo, da sem živa.
Ko gledam zvezde na nočnem nebu, si želim, da bi v vsakem trenutku lahko začutila to neizmerno lepoto in neskončnost vesolja. Ta mirna veličina me spomni, da smo vsi del nečesa večjega, nekaj, kar presega vsakodnevne skrbi in rdeče nitke v življenju. Zdi se mi, da ko zremo v zvezde, iščemo nekaj več – iskanje smisla v preprostih stvareh, ki nas obdajajo.
In vendar me včasih preplavi strah, da bo ta želja postala breme. Kaj če bom preveč čutila, preveč vnašala v svoja čustva in se preobremenila s tem, kar mi življenje ponuja? Bo ta nenehno iskanje intenzivnosti postala ovira, namesto darilo? Mogoče je ta strah tisti, ki me ne pusti popolnoma se predati čustvom, ampak kljub temu mislim, da je tvegati vredno.
Morda bom s tem načinom življenja postala bolj ranljiva, morda bom doživela več bolečine kot tisti, ki se zaščitijo pred čustvi. Ampak bolj me boji misel na življenje brez globokih čustev, brez tistega tisočkrat vdanega občutka navdušenja in melanholije. Raje bi bila ranjena, kot pa da bi se nikoli več resnično dotaknila lepote življenja.
Zato vsak dan poskušam najti te trenutke čustvenih globin – trenutke, ko me nekaj zares dotakne. Mogoče je to v smehu s prijatelji, v sončnem zahodu ali v tihih trenutkih samote, ko lahko poslušam svoje misli. Te trenutke jemljem kot darilo in jih skušam ceniti, ker vem, da so prav ti trenutki tisti, ki me oblikujejo, ki me delajo to, kar sem.
Vem, da življenje ni vedno lepo, da so v njem tudi temni trenutki, ampak vse te izkušnje me oblikujejo, me učijo, kako ljubiti in ceniti vsak trenutek. Če bi lahko, bi želela, da bi bilo moje srce vedno odprto za nova čustva, da bi vedno lahko začutila vse barve in odtenke življenja, tako svetle kot temne.
*b*Srečna sem, ker čutim. Srečna sem, ker me življenje vsak dan znova izziva, da rastem in se učim. Upam, da bom vedno znala ceniti to darilo, ki ga imam.*b*
Danes sem veliko razmišljala o tem, kako zelo si želim, da ne bi nikoli prenehala čutiti. Ta misel me nenehno spremlja in včasih se sprašujem, zakaj me prav to tako močno prevzema. Mogoče je to zato, ker čustva niso le reakcije na dogodke okoli nas, ampak globoki odsevi tega, kar smo znotraj. Ko sem obkrožena z občutki, se zdi, da lahko izkusim vse plati življenja, vse njegove lepote in bolečine, vse trenutke radosti in žalosti.
Včasih se mi zdi, da je življenje prekratko, da bi ga preživela v vsakodnevni rutini brez pravega doživljanja. Zato si želim, da bi vsak trenutek bil poln čustev in ne samo avtomatsko preživet. Želim si, da bi se v vsem, kar počnem, mogla potopiti do samega dna, da bi lahko občutila vse, kar pomeni biti človek. Ni mi pomembno, ali so ta čustva lepa ali boleča; pomembno je, da so resnična, da so močna in da me spominjajo, da sem živa.
Ko gledam zvezde na nočnem nebu, si želim, da bi v vsakem trenutku lahko začutila to neizmerno lepoto in neskončnost vesolja. Ta mirna veličina me spomni, da smo vsi del nečesa večjega, nekaj, kar presega vsakodnevne skrbi in rdeče nitke v življenju. Zdi se mi, da ko zremo v zvezde, iščemo nekaj več – iskanje smisla v preprostih stvareh, ki nas obdajajo.
In vendar me včasih preplavi strah, da bo ta želja postala breme. Kaj če bom preveč čutila, preveč vnašala v svoja čustva in se preobremenila s tem, kar mi življenje ponuja? Bo ta nenehno iskanje intenzivnosti postala ovira, namesto darilo? Mogoče je ta strah tisti, ki me ne pusti popolnoma se predati čustvom, ampak kljub temu mislim, da je tvegati vredno.
Morda bom s tem načinom življenja postala bolj ranljiva, morda bom doživela več bolečine kot tisti, ki se zaščitijo pred čustvi. Ampak bolj me boji misel na življenje brez globokih čustev, brez tistega tisočkrat vdanega občutka navdušenja in melanholije. Raje bi bila ranjena, kot pa da bi se nikoli več resnično dotaknila lepote življenja.
Zato vsak dan poskušam najti te trenutke čustvenih globin – trenutke, ko me nekaj zares dotakne. Mogoče je to v smehu s prijatelji, v sončnem zahodu ali v tihih trenutkih samote, ko lahko poslušam svoje misli. Te trenutke jemljem kot darilo in jih skušam ceniti, ker vem, da so prav ti trenutki tisti, ki me oblikujejo, ki me delajo to, kar sem.
Vem, da življenje ni vedno lepo, da so v njem tudi temni trenutki, ampak vse te izkušnje me oblikujejo, me učijo, kako ljubiti in ceniti vsak trenutek. Če bi lahko, bi želela, da bi bilo moje srce vedno odprto za nova čustva, da bi vedno lahko začutila vse barve in odtenke življenja, tako svetle kot temne.
*b*Srečna sem, ker čutim. Srečna sem, ker me življenje vsak dan znova izziva, da rastem in se učim. Upam, da bom vedno znala ceniti to darilo, ki ga imam.*b*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Tvoje misli so zelo globoke,dotaknile so se mojega srca. Nadaljuj s pisanjem:grinning:
2
BALERINA
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ganljivo in predstavljeno s srcem <3
Všeč mi je tvoj način dojemanja življenja in misel na to, da moramo živeti v trenutku. Odličen blog, ki te potopi v globino lastnih misli.
Sophie Donna
Všeč mi je tvoj način dojemanja življenja in misel na to, da moramo živeti v trenutku. Odličen blog, ki te potopi v globino lastnih misli.
Sophie Donna
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
KU JE TO DEEP mislm dejansko, čeprav mislm da nism nikol (še) razmišljala o tem da bi nehala čutit? vem da so me zafrkaval kr sm bla bol 'občutljiva' (bila ja bahahhah pa kaj še) ampak zdej...honestly sm pogruntala da je to ful dobr (in d nism edina lol) kr sori ma rajš se zjokam ko gledam sončni zahod alpa ko nekdo joče kokr da me briga. čeprau lets be honest jokanje in public ni glih neki lepo ._.
aanyways baaajj<33
aanyways baaajj<33
1
.png "Druščina 5")
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
